“Dali so nam drobtinico”: pričevanje po e-pričevanju

Epidemija kroji naša življenja že več kot eno leto. V tem času je zastalo delo na pastoralnem področju, okrnjena je možnost obiska svetih maš. Že po prvem valu je bilo zaznati precejšen upad vernikov. V Družini in Življenju se srečujemo s številnimi zakonskimi pari in družinami, ki so se v tem obdobju znašli v stiski.

V postnem času so naši pričevalci na povabilo posameznih župnij že pričevali različnim skupinam (staršem veroučencev, zakonskim skupinam, molitvenim skupinam).

Izkazalo se je, da so ljudje željni in žejni veselega sporočila. Sporočila o tem, da preizkušnje pridejo, vendar kristjani v njih nismo nikoli sami.

V nadaljevanju bi radi z vami podelili odziv Branke Pirc, ki je pravzaprav pričevanje po e-pričevanju. Takole je zapisala:

Našla sva drobtinico

Pričevanje zakonskega para Čerin. Za nekaj časa je umirilo moje divjanje od ene na drugo brežino moje reke. Zalotim se, da premlevam, razmišljam, razpletam misli sem ter tja in vlečem črte, se sprašujem, kaj pa jaz, kje sva pa midva …

Aleš in Marinka Čerin sta naredila močan vtis name oz. na naju z možem. Milina te ženske, gospe Marinke, njena neskončno potrpežljiva in mirna – spokojna drža! Skozi njene beseda je grela toplina in svetlikala se je svetloba brez primere. Lepotica, jo je nekajkrat poimenoval njen mož Aleš. Lepotica. Kako spoštljivo je to izrekel! Koliko ljubezni je bilo v njegovih besedah! Modra ženska. Srečna. Uspelo ji je. Uspelo jima je.

Ko se projiciram v njeno življenjsko situacijo, se mi zdi nemogoče. Nemogoče, zame nemogoče, seveda! Tako se iščem in si poskušam odgovoriti. Jaz bi zapletla, ker bi neumorno razpletala in ponovno spletala. Ne znam, pa bi se morala naučiti drugače. Poznam se in si nisem všeč. Sedaj sem v letih, ko so spoznanja sicer pomembna, ker so nekako osvobajajoča.

Pa vendar, takih ljudi, takih pričevanj za naju ni bilo v naših mladih letih, ko bi bil še čas. Oziroma, midva (jaz) sva bila slepa in gluha, pa tudi ni naju bilo tam, kjer bi bilo dobro. Ni naju bilo tam.

Za Aleša Čerina smo pred časom molili in v DiŽ-u sem poslušala zgodbo o čudovitem človeku, ki ga takrat sploh nisem poznala. S svojimi mnogoterimi tipalkami pač v trenutku zatipam drugo dušo, posebej, če ta trpi, če se bori v agoniji bolečin in strahu. Njegovo pričevanje o hudi življenjski preizkušnji in posledično o globokih spoznanjih o veri, o sprijaznjenosti z resnico, ki je taka in nič drugačna, globoko zakoreninjeno prepričanje, utripajoč mir in sreča, zvrhana mera humorja, vitalnosti, uma, vse to in še kaj me je napolnilo z velikim občudovanjem.

»Dali so nam drobtinico« (predniki namreč), le drobtinico vere – spodbude in bilo je dovolj, odločilno, je navdušeno razlagal Aleš. Tudi, če ne moliš, če dvomiš, če narediš kup neumnosti in napak, če si navaden človeški povprečnež, pa čeprav »uspešnež«, če le tiste drobtinice nikoli ne izgubiš ali pomendraš, je to dovolj za upanje in za preživetje resnice. Le drobtinica.

Spet iščem sebe … Ne, ni vzporednic. Midva sva v popolnoma v drugačni zgodbi, najine preizkušnje so drugačnih vsebin, bistvo pa je isto: drobtinico sva vendarle našla nekje v žepu dotrajanega oblačila, od moljev požrtega. Kako žal mi je, da nisva obrnila vseh žepov že zdavnaj! Seveda ni čas za jokcanje … Le razmišljam in v mislih pišem drugačen scenarij svojega življenja: kaj bi bilo, če bi bilo … Ne. Sem v drugi zgodbi, v svojem poglavju, drugačna.

Ob tem pričevanju, pa tudi ob mnogih osebnih izpovedih parov, katerih pričevanja poslušava, kar hodiva na zakonsko skupino in predavanja v DiŽ-u, pa me vedno znova preveva prepričanje:

Takšna pričevanja so usodnega pomena za mlade zakonce.

Za mlade starše, ki so pred tem, da si ustvarijo družino, ali pa tudi, če so si jo že ustvarili in so se znašli na zgrešenih poteh, ali pa se zaslepljeni utapljajo v mnogih problemih tega časa. Kako privabiti mlade zakonce, da pridejo, da prisluhnejo, da se rešijo iz stigme bolne civilizacije?! To je zdaj vprašanje, ki ga k sreči uspešno rešujejo v DiŽ-u.

To se mi zdi tako zelo pomembno! Živa pričevanja.

Marinka in Aleš Čerin! Sta vera, upanje in ena velika ljubezen! Svet je lačen tega. Otroci pa imajo pogled, ki je nedolžen kot piš vetra v odročni gorski dolini.

Branka Pirc