Ko se poročita, zakonca postaneta eno. Ta edinost nas velikokrat bega. Kaj to pomeni? Ali se morava kar zliti in preplesti do nerazpoznavnosti? Ali morava rasti vsak k sebi in si le deliti stvari, ki naju povezujejo?
Pogosto je težko ostati povezan v službi, ki naju vleče vsak na svoj konec, v družini, kjer si opravila pravično razdelimo, v družbi, kjer naju toliko zanimanj in aktivnosti želi odtujiti drug od drugega. Prav tako pa je nevarno, da ob skrbi za druge, zatajujemo lastne potrebe in želje, misleč, da niso tako pomembni in postajamo vedno bolj zagrenjeni ali zanemarjeni.
Edinost je resnično globoka povezanost, kjer sva še vedno dve osebi, vsaka s svojimi talenti, sposobnostmi, darovi, a naju povezuje medsebojna skrb in spoštovanje. Tega se lahko naučimo le pri izviru edinosti. Pri Bogu, ki je Oče, Sin in Sveti Duh.
Skupna molitev zato zakonca povezuje drug z drugim in z Bogom, virom prave edinosti. Če še ne molita skupaj, vama predlagamo spodnjo molitev za začetek. (IDEJA: če ne veste, kaj bi mladoporočencema napisali v voščilo, pa jima lahko napišete tudi kakšno takšno molitev …)
