Bivakiranje

V sončnem sobotnem jutru se je zbrala cela žlahta ter prijatelji iz zakonskih skupin. Skupaj smo dodobra napolnili veliko svetlo svetišče, kjer je v veselju potekal slavilni obred. Pelo se je v nedogled. Opogumili so se tudi tisti, ki drugače skrbno držijo zaprta usta.

Po maši smo se dobili pri nas doma. Sedel sem zadaj v dnevni sobi na robu kavča ob ženi in ob sestrični, ki je prišla s partnerjem iz Ljubljane z vlakom. Baje imajo nov terminal s trakom za prtljago, ki vam pobere kovček in odpelje na vlak.

V naslednjem trenutku se oglasi izza lesene jedilniške mize Dani, ki nas s svojim močnim baritonom hitro utiša in pozdravi, tako kot zna samo on. »Danes je prav, da ti vodiš molitev!« reče in ponosno pokaže name. Vse oči se v pričakovanju obrnejo čez sobo. Kot po navadi, si v glavi panično ponovim molitev, da ne bi šla narobe. »Mah, bom danes po svoje.« in začnem delati križ čez telo.

V tistem se zavem, da so bile samo sanje. Pogledam okrog. Jutranja tema. Baje je tik pred svitom najmočnejša, najbolj gosta. Smo enaindvajsetega marca in realnost naša je čisto drugačna. Sorodnikov in DiŽ-evih prijateljev ni nikjer. Sedim na postelji in gledam skozi okno. »No pa se je začelo kolcanje po starih časih« si mislim.

»Držimo skupaj, bodimo narazen!« se spomnim enega od opozoril s TV ekrana. Dogodke in podobe, ki sem jih sanjal, si skušam v čim večji meri priklicati nazaj in narediti hitro refleksijo. Verjamem, da se stvari ne dogajajo po naključju, ampak se pojavljajo pred mano z razlogom. Samo pravočasno moram prepoznati pravi namen, ki je v osnovi vedno dober.

Čuden čas prihaja. Nepoznan. In ker je tak, se ga bojimo, ker smo navajeni predvidljivega vsakdana, ki je korakal s hitrim tempom in iskal lahke bližnjice. Kako sem vesel, da sva z ženo (ona je prva opazila to markacijo) izbrala neuhojeno stezo, ki vodi malo bolj navkreber in naokrog, kjer ima človek občutek, da je edini zgrešil. Negotovo sem sledil ženi in znamenjem na poti. No, danes vidim, da je bilo do sem prav.

Kar nekaj dni ali tednov bo potrebno bivakirati na mestu, kjer smo včeraj počakali. Razmere se očitno ne bodo kmalu izboljšale. Ampak jaz čakam ob čudoviti ženi in treh sinovih. Skupaj smo pripeti na dobro zabit varovalni Klin. S sabo imamo nekaj rezervne hrane. Se je splačalo nositi težji nahrbtnik – »kredenco«, kot bi rekel legendarni gornik Šrauf (Stane Belak).

Tem za pogovor imamo na pretek. Sedaj pride prav dodatna kondicija in potrpežljivost, ki sva si jo nabrala na dolgi neutrjeni poti. Na poti upanja, vere in ljubezni.

Boštjan Čepin

Foto: Elsa Gonzalez, Unsplash