Materinski dan, očetovski dan, sv. Jožef, varuh družine, … O, kopica lepih praznikov, ki govorijo o starševstvu. Med nami pa tudi toliko parov, ki ne morejo postati starši …
Razlog za še globljo žalost?
Razlog za obup? Ne, prosim te! V vsaki življenjski situaciji je vedno možnost, da se ozreš proti upanju in veselju!
Sama sem med tistimi mamami, ki niso takšne mame, kot bi želele biti. Sanjala sem o veliki družini, ampak kot strela naju je zadela novica o neplodnosti.
»En odstotek možnosti« iz ust zdravnika odmeva že leta in leta v najinih srcih. Sanje o veliki družini so postale raztreščeni drobci najinih src na tleh …
Naj se zavijeva v temo? V obup? Brezup? Se jeziva? Kričiva? Ja, tudi za to je prostor in čas. Tudi to sva doživljala in preživljala. Na koncu samo še bolščala v prazno ko je zmanjkalo solz in besed …
Na pogorišču najinih sanj
Materinski dnevi, dan očetov, sveta družina v jaslicah so bili prazniki, ki so bili kot sol na najine rane. Dokler nisva odžalovala. Se poslovila od najinih podob zakona in prihodnosti, ki sva jo ob poroki nameravala živeti. Ko sva zmogla pepel pustiti na pogorišču najinih sanj in ga ne več vlačiti s seboj v sleherni trenutek vsakdana, sva se malo očistila razočaranj in bolečin.
Upala in dovolila sva si zadihati tudi v neki novi stvarnosti.
Ker ni bilo otrok
Pa sva se posvetila mladim okoli naju. Ker ni bilo lastnih otrok, sva se ponudila za varuški prijateljema, da sta lahko odšla na zmenek. Ker ni bilo vrišča okoli naju ob večerih, sva izkoristila priložnost za skupni pogovor in poglobila tisto, kar je že dolgo ostajalo neizrečeno … Ni bilo lahko.
Ostajali so nama tudi boleči trenutki, ko sva se sprehodila mimo otroškega igrišča in nisva imela nikogar za “poguncati”. Otroški rojstni dnevi, na katere iz uvidevnosti nisva bila povabljena, ampak potem sva bila počasi izločena iz družbe prijateljev … Da naju ne bi prizadeli. Nihče ni vedel, kako točno se do naju obnašati. Še sama nisva vedela, kaj si želiva …
Živeti ali životariti?
Zmedenost, bolečina, obenem pa upanje tudi ko nisva vedela, na kaj naj točno upava. A vedela sva, da Gospod želi, da živiva. Živiva, ne le životariva. Pa sva darovala kdaj kakšno molitev za vse otroke sveta. Odšla k maši med tednom za tiste starše, ki tega sami niso mogli storiti.
Se veselila drug z drugim in gojila plamen ljubezni najinega zakona. Ker zakon niso le otroci, sva predvsem midva.
Tako sva postala tiha in skrita mama in oče in iskala svojstveno poslanstvo v svetu.
In ko sva že mislila, …
… da sva svoje tiho poslanstvo našla, je naš humorni Oče posegel vmes in v najini telesi zasadil malo deklico. Naredil je čudež! Kot se prebuja v tednu družine pomlad, je bil najin zakon blagoslovljen s čudežem novega življenja. Res velik si Bog! Slaviva te! In na koncu predora se je prižgalo novo upanje …
Vsak zakon ima svojo pot in vsak zakon ima svoje upanje, le glejmo Vanj, ki je naša moč!
Jernej in Sabina
Foto: Canva
