Pred nekaj leti je bil zelo aktualen televizijski šov Gostilna išče šefa. Za nastop v tem projektu se je odločila tudi ena mojih prijateljic iz mladosti, zato sva z možem sklenila, da bova to zares spremljala. Ker sva bila takrat ravno sveže poročena in vseljena v najino stanovanje, še ni bilo financ, da bi si kupila svojo televizijo. Zato sva si jo sposodila od moje mame. Navdušena nad kuhanjem, navdušena nad novim znanjem (koliko sva ga v resnici pridobila je khm, no, zanemarljivo) in zadovoljna, da vidiva še kakšen znan obraz, sva večere v tisti kuharski »sezoni« preživljala pred televizijo.
Posrkana!
Televizija naju je »prilimala« na kavč. Bila sva posrkana! Pogledala sva predvideno oddajo, potem pa … obsedela! Takoj se je namreč začel predvajati naslednji film in midva sva, nekritično, obsedela in ga gledala. Večer za večerom. In preden sva se dobro zavedla, je bila ura čez polnoč. Cel večer sva buljila v ekran, sedela drug ob drugem, pa se nisva videla. Kakšna potrata časa!
Bogu sem še danes hvaležna, da sva bila že takrat tako zelo pozorna. Mamino »škatlo« sva vrnila, odjavila TV naročnino in do danes ta pretkani kradljivec časa še ni prestopil našega hišnega praga. In ga tudi ne bo! Zanalašč!
Potem ti dejansko nimaš pojma, kdo ali kaj je *gorski zdravnik*?
*vstavi poljubno aktualno nadaljevanko/šov/oddajo*
Ne, nimam pojma. In živim v svojem milnem mehurčku nevednosti in v tem uživam. Prav tako moj mož in najini otroci. Nimamo občutka, da karkoli zamujamo. Da česa ne vemo. Kvečjemu imamo več časa ob večerih, da se resnično posvetimo pomembnim stvarem. Druženju. Igranju vrhunskih namiznih iger. Pisanju. Branju. Učenju tujih jezikov. Pomivanju posode. Podarjanju možu. 😉 In spanju, kakopak!
In do sedaj se mi še ni zgodilo, da ne bi imela teme za pogovor s prijatelji, čeprav ne sledim Zvezdam, ki plešejo in Reki ljubezni. (Jap, dejansko sem poguglala, da sem videla, kaj je na sporedu!)
Seveda se tudi mi »parkiramo« pred računalnik, pogledamo risanko ali dve (za to imamo celo določena dneva v tednu). In midva z možem z veseljem pogledava kakšen dober film, dokumentarec ali serijo kuharskih oddaj. Ampak to je vse brez reklam in načrtno izbrano. In vmes večkrat pritisneva pavzo, se pogovoriva o videnem, razloživa otrokoma, če česa ne razumeta in, roko na srce, kakšen film gledava po kosih tudi tri dni, ker vmes zaspiva. 🙂
Z možem z veseljem pogledava kakšen dober film … Ampak to je vse brez reklam in načrtno izbrano.
Nismo pujski, ki pojedo vse, kar se jim nasuje v korito
Mi smo izbirčni. Nočemo goltat informacij, ki nam jih servirajo in nam nevedoč polnijo dušo. Temu, čemur namenjam svoj čas, želim dati težo. Veljavo. Ali bo to televizija in filmi/serije/risanke, ki jih zame izberejo drugi, ali bo to morda moj mož? Izbira je moja!
Foto: Tina Rataj-Berard, Unsplash
Khm. Potem naši otroci srečajo vrstnike, ki “visijo” na telefonih in se pravljica konča…:-(.
Pa še vejice v stavkih pozabljamo pravilno postavljati… Popravljam: “Potem naši otroci srečajo vrstnike, ki “visijo” na telefonih, in se pravljica konča.”