»Jezus vas je poklical za pričevalce in vam že ob klicu v to poslanstvo naložil vse programe in aplikacije, ki jih potrebujete. Na vas pa je, da v pravem času te programe in aplikacije zaženete in jih začnete uporabljati,« nas je na srečanju pričevalcev Družine in Življenja v soboto, 8. marca, v Mengšu opogumila sestra Andreja Godnič.
Pričevanja so v Družini in Življenju že dolga leta eden od načinov, s katerim želimo zakonce povabiti h gradnji odnosa med seboj in s Kristusom. Pričevalci smo se ob Markovem evangeliju o Jezusovem vstajenju spraševali, na kakšen način pripovedovati veselo novico, da nam bodo ljudje verjeli.
Pristni, ne lažno ponižni
Iz pripovedi posameznih parov je odmevalo, da moramo vedno govoriti resnico do globine in ranljivosti, ki jo zmoremo. Da moramo biti pristni in ponižni. A ne lažno ponižni, kot nas je opozorila sestra Andreja. Pravo ponižnost zmore samo tisti, ki se zaveda svoje identitete Božjega otroka. Napuh in lažna ponižnost pa ne prepričata.
“Jezus vas je poklical za pričevalce in vam že ob klicu v to poslanstvo naložil vse programe in aplikacije, ki jih potrebujete. Na vas pa je, da v pravem času te programe in aplikacije zaženete in jih začnete uporabljati.”
Sejemo na široko
Kot pričevalec moraš imeti rad ljudi. In se ne smeš ustrašiti morebitnih zadržanih pogledov ali mrkih obrazov. Tudi se ne smeš obremenjevati z »rezultati« svojih pričevanj. Tudi če se je v polni dvorani ljudi pričevanje dotaknilo enega samega para, je to morda ravno tisti par, ki najbolj potrebuje pomoč. Ali posameznik, katerega srce je Jezus že prej pripravljal na ta dogodek. Zato je na nas, da sejemo na široko, potem pa rast prepuščamo v Božje roke.
Kaj je pomembneje
Da pa sploh lahko pričujemo, moramo skrbeti za oseben odnos z Jezusom. Sestra Andreja Godnič nam je položila na srce predvsem to, da naj v količini molitve in premišljevanja Božje besede ne pretiravamo, saj imamo svoje dolžnosti kot žene in možje ter očetje in matere. Da je bolj kot to pomembno sprotno prepuščanje Jezusu – v vseh naših stiskah in težavah, tudi na videz najbolj »banalnih«. Da Jezusa vedno znova vabimo, naj bo z nami – tudi v pripravah na pričevanje in na samem pričevanju. Da ničesar ne delamo brez Njega.
Foto: Matjaž Maležič
