Bilo je nekega jutra. Poklicala me je sestra in pogovor začela z: »A se je že razbil?«
»Kdo? Kaj? Razbil?« Moji zaspani možgani zjutraj ne razumejo šal.
Ona dalje: »Ja kozar’c!«
»Kakšen kozarec?«
»Ja potrpežljivosti! Če se je že razbil?«
Vsako jutro se človek zbudi s polnim kozarcem potrpežljivosti
Nekateri imajo tovarniške nastavitve, nekateri so ga nadgradili z dobrimi varnostnimi sistemi, nihče pa nima plastičnega. Čisto vsi imamo steklene. Torej se lahko ne le spraznijo, ampak tudi razbijejo.
Dogodki dneva počasi kozarec praznijo. Nekaj naše potrpežljivosti nam popijejo jutranja konica na cesti, službene obveznosti in časovni roki, ki nas lovijo, klic iz vrtca, vrsta v lekarni, lakota, ker smo pozabili skuhati v naprej za krizne trenutke, potem še mož pride 10 minut kasneje iz službe in na koncu nam otrok ob 19.45 pove, da jutri zjutraj nujno potrebuje plutovinast zamšek, slamico in točno en liter veliko plastenko za projekt v šoli.
Ko zvečer komaj odvlečeš psa na sprehod, razmišljaš o tem, da ti samo še malo manjka, pa se bo kozarec razbil … Prideš domov, se utrujen postaviš pod tuš in ugotoviš, da je zmanjkalo čistih brisač. Seveda si že moker … In kozarec potrpežljivost ni samo prazen, ampak za razliko od tebe, popolnoma suh!
Zato sem razvila nekaj taktik
Z zgodbo sem pretiravala, seveda. Ampak vseeno mi ta kozarčkasta prispodoba ne da miru. Od telefonskega klica naprej se vsak dan spomnim na moj kozarec. Vsakič, ko v meni zavre, ko postane napeto.
Zato sem razvila nekaj taktik, ki preprečujejo popolno izpraznitev ali celo razbitje kozarca potrpežljivosti. Poslužujem se jih predvsem zato, ker s praznim kozarcem pravzaprav ne smem hoditi po svetu. Ali voziti avta. Ali vzgajati otrok. Ali sodelovati pri projektih. Ali doma pričakati moža.
1. “Otroc’, jaz grem do L’ubl’an’ce!”
Ko je kozarec nevarno prazen, si obujem najljubše športne čevlje in otrokom povem vedno isti stavek: »Otroc’, jaz grem do L’ubl’an’ce!«
Od naše hiše do reke Ljubljanice je približno en kilometer in pol makadamske ceste. Do polovice hodijo sprehajalci psov, potem se pot razcepi in večina jih zavije v drugo smer. To je idealna trasa za polnjenje mojega kozarca. Ljudi praktično ni. Družbo mi – odvisno od letnega časa – delajo razni žužki, ptice, srne in zajci. Vsake toliko kdo od otrok izkoristi čas ena na ena z mamico in se mi pridruži, večinoma pa hodim sama. Svež zrak, gibanje in večina časa v tišini napolni moj kozarec.
2. Sveta potrpežljivost!
S humorjem je svet precej lepši. Izzivi vsakdana pa postanejo lažji. Zato, ko gladina potpežljivosti nevarno upada, vklopim humor. Včasih je dovolj, da kar na glas rečem: »Sveta potrpežljivost, prosi za nas!«
3. Moja »vas«
Pregovor it takes a village to raise a child (v prevodu: za vzgojo otroka je potrebna cela vas) še kako drži. Za skupnost, ki je nekoč bila samoumevna, se je potrebno sedaj boriti, jo načrtno graditi in jo prioritizirati. Zelo sem hvaležna za skupino žensk, mojih prijateljic, ki so moja podpora in pomoč na poti materinstva. Vsakič, ko se vrnem s srečanja, je moj kozarec napolnjen do vrha!
4. Sveti Duh, na pomoč!
Ko me lovijo roki, ko si zadam preveč, ko ideje ni in ni, ko potrebujem preboj naprej in izgubljam potrpljenje … Vsakič prosim Svetega Duha za navdih. Za pomoč. Predvsem pa za potrpežljivost. In vedno poskrbi, da kozarec ostane cel. Pa ne le cel, vsaj na pol poln.
Tudi vam želim čim manj razbitih kozarcev in čim več uspešnih taktik polnjenja!
Foto: Canva
odličen članek!!