Dan se je prevesil v večer. Mož mi je bežno navrgel, da gre pod tuš, potem pa od doma. Saj nekje v kotičku spomina, kolikor mi ga je še ostalo po kaotičnem dnevu, sem vedela, da sem zvečer »spet za vse sama«*. Ampak me je samo dejstvo, da gre on lahko v miru pod tuš prav »spravilo iz škatlice«.
Najmlajša je takoj na ves glas zahtevala »dan za kopanje«, ki je pri nas postal praktično vsak dan. Starejša dva pa sta za hip delala vsak zase nekaj za njuno dušo. Usedla sem se za prenosnik, misleč, kako bom dokončala projekt, ki mi visi nad glavo. Ha …
Takrat se je začelo
Mož najmlajši omogoči »dan za kopanje«, pograbi ključe in gre. Saj vem, da mora. In da je to prav. Hodi služiti Bogu in skupnosti.
V glavi vse vem. Ampak srce! Oh, utopila bi ga v tisti plitki vodi, v kateri se namaka njegova princeska!
Starejša otroka začneta iskati mojo pozornost. Ker se jima ne posvetim takoj in 100%, se iz minute v minuto stopnjuje glasnost v hiši. Poskušam dokončati misli in vsaj približno dokončati projekt. Ni pogojev. Fanta se začneta obmetavati s čistimi (!) cunjami, ki na kavču potrpežljivo čakajo, da jih zložim in pospravim.
Dve minuti in pol premirja
Nekako uspemo pogasiti prepir. Na kuhinjskem pultu stoji kup posode, ki bi moral noč prespati v pomivalnem stroju. Pa se lotim dela in poskušam posodo kot tetris zložiti vanj. (Pa naj še kdo reče, da igrice niso poučne!😊) Nekje na pol poti do moje osebne zmage se ponovno vname prepir. Če smo pošteni, je premirje trajalo kakšni dve minuti in pol. To, da nam je tako ali tako zmanjkalo tablet za pomivalni stroj in ga zato ne morem prižgat, raje ne pomislim …
Kje naj se lotim?
Iz kopalnice se zasliši glas najmlajše, da naj jo pridem stuširat, ker se ne bo več kopala. Oh …
Spet ne vem, kje naj se lotim. Mulca spraviti narazen? Tvegati, da se mala sama odloči dokončati posle v kopalnici in moram zato jutri mrzlično iskati nov šampon (izkušnje)? Oh, za nekoga vem, da me bo mirno počakal. Tudi do jutra. Ali celo do jutrišnjega kosila …
Umazana posoda. Ona mi je zvesta. Nikoli je ne zmanjka.
Torej tvegam in se posvetim fantoma. Izkaže se, da je problem veliko večji, kot se je sprva zdelo. Za voljo zasebnosti mojih otrok več ne smem razkriti. Sedita vsak na svojem koncu kavča, med oblačili, o katerih je bilo govora prej. Sedaj s kotičkom očesa opazim drobtinice. Pravilo, da na kavču ne jemo, je bilo zopet kršeno.
Izgubljam moč in potrpljenje …
Zopet se oglasi mala iz kopalnice. Dobro, da sem si že prej izbrala bitko. To sem pač izgubila. 😊 Povabim jo na kavč k fantoma. Ko jo urejam, češem in ji sušim lase, se stisne k meni in prosi za crkljanje.
Tako sedim med svojimi tremi potomci, sama, utrujena, razpeta.
Nakar me kot strela z jasnega (to strelo sicer sama rada imenujem Sveti Duh, ki pač trešči, kamor hoče in kadar hoče, po navadi je »tajming« fenomenalen!) zadane misel:
Saj je oktober!
Mesec rožnega venca! Marija, ti pomagaj! Ti prevzemi! Je že res, da si imela samo enega, pa še ta je bil Božji sin. Ampak jaz verjamem, da ko padem, ko ne zmorem več, ti lahko!
In sem povabila vse tri otroke k skupni molitvi rožnega venca. Nihče se ni upiral, srednji je celo prinesel svoj nov, »kristalno zelen« rožni venec, ki si ga je izbral prejšnjo nedeljo na Brezjah. Tako smo molili, po naše, domače. V kaminu je prasketal ogenj, v mojem naročju je ležala najmlajša – in po prvi desetki tudi zaspala. Sinova pa sta izmenično molila naprej. Prvo desetko, da bi se v naši družini dobro razumeli in se prijazno pogovarjali. In po prvi sta kar sama od sebe nadaljevala vse do pete skrivnosti, do petega namena. Od tega, da smo molili za sošolce in učiteljice, do prošnje za mir v Ukrajini.
Med tem so moje roke ostale razpete. Le, da tokrat ne med delom, družino in gospodinjstvom, temveč med dvema malima srčkoma, ki sta tako zelo potrebovala mir in ljubezen. Tretja pa je imela naročje.
Z mamico Marijo na kavču sedim …
Sprašujem se sicer, kako smo mamice lahko narejene tako, samo z dvema rokama. Z vsakim otrokom več bi nam morala zrasti še kakšna dodatna roka. Za večer kot je bil današnji.
Tako nisem bila več »za vse sama«, ampak je bila z menoj na kavču Marija, prisotna veliko bolj, kot si upam priznati.
Zaupam vam lahko delček pogovora po rožnem vencu: otroka sta se odločila – po temeljitem pogovoru –, kako želita nadaljevati svoj bratski odnos in kako bomo imeli več časa za igro in druženje. Z njima se močno strinjam in ju pri tem načrtu podpiram. Da sem neskončno ponosna na rešitev, mi ni treba posebej poudarjati. 😊 S tem moram samo še nekako soočiti moža. On je v času, ko to pišem, še vedno nekje v župniji …
* POMEMBNA OPOMBA: Da sem “za vse sama”, sem uporabila zgolj za ilustracijo in dramatičen učinek. V resnici je moj mož odgovoren za praktično vse večere, večerno rutino in uspavanje. Le tu in tam pride večer, kot je današnji, ko pomaga v župniji.
In sedaj že vem, da moja slaba volja in otroška razdražljivost ne izvirajo iz njegove odsotnosti, ampak so delo onega drugega duha, ki hoče razdreti in uničiti trdno skupnost.
Foto: Canva
