Kdo se spominja igre “flaša resnice”, ki smo se jo igrali v mladosti? In napetosti, ko smo čakali, pri kom se bo steklenica ustavila? Nagajivosti, ko je bilo na zalogi kakšno fino vprašanje? Metuljčkov v trebuhu, če je v krogu sedela tvoja simpatija ali pa vsaj kdo, ki jo je poznal?
Nobenih pomožnih izhodov ni bilo. Če si bil v igri in na vrsti, si govoril. Se mi zdi, da smo gledali predvsem na to, da smo zbrali pogum in odgovorili.
Pa resnica?
Res je, da ima moj spomin tu in tam že kakšno luknjo. In da lahko z gotovostjo trdim samo zase. Zdi pa se mi, da resnica v tej igri nikoli ni bila zares problem.
Mladost ima svojo moč. In obremenjenosti s tem in onim so bile bistveno manjše, ali jih sploh še ni bilo. Ravno tako ne izkušenj in preizkušenj.
Občutek lastne vrednosti in samospoštovanja pa ja, ta je bil. Sicer še v izgrajevanju, temelji pa že kar stabilni. In če sem se zavedala ali ne, sem odgovarjala, ali pa lagala le sebi. Pa naj je bilo lahko ali pa težko.
Mlajše generacije so zadevo modernizirale in modificirale
“Flaša resnice” je postala “resnica ali izziv”. Ja, res je, resnica je včasih težka in izzivi so mnogokrat prikladnejša rešitev. Pred epidemijo, ko smo se še družili vse povprek in brez omejitev, sem z veseljem opazovala mladež pri tej igri. In skoraj po pravilu so se vsi po vrsti odločali in namesto resnice izbirali izzive. Stisneš zobe, napneš mišice, oddelaš in si na konju. Biti iskren in ranljiv pred kopico vrstnikov, morda tudi pred sabo, pa ni mačji kašelj.
Ni nujno, da so se spremenile samo generacije zanamcev, spreminja se tudi in predvsem čas, v katerem živim. Prepričana sem, da vrednote sicer ostajajo, morda so postavljene trdneje kot kdaj koli, spreminja se le odnos do njih. V ospredje počasi in vztrajno rine pomembnost posameznika, časa samo zanj, individualnih načrtov, udobja, dobrega počutja … Vse ostalo je v drugem planu.
Kaj zahteva večji pogum?
Naj se na trenutke še tako slepim, človek sam težko ali pa ne more preživeti. Je odnosno bitje in le tako lahko raste in napreduje. Za odnos je potrebna resnica, včasih sicer tudi kak izziv, predvsem in vedno pa resnica.
Resnica v odnosu do same sebe. Da se na poti iskanja svojega poslanstva trudim slediti vrednotam in prepričanjem, ki so v meni. Da pa pri tem ne zanemarim drugih, njihovega obstoja in potreb.
Resnica v odnosu do drugih. To verjetno zahteva še večji pogum. Izbrati resnico v odnosu do drugih pomeni odvreči vse svoje maske in biti ranljiv. To pa včasih straši. Ovirajo me izkušnje, ki so že za mano, ko je moja iskrenost morda zabolela, bila zasmehovana ali zanikana.
Pred Bogom sem jaz vedno lahko jaz
Bog me ljubi točno takšno, kot sem.
Tudi če sebe šele spoznavam, me tolaži misel, da me On že pozna.
Pozna vso mojo resnico, jo brezpogojno sprejema in skrbi, da maske pred njim niso potrebne. Še več, vsak dan mi pošilja izzive, da lahko znova in znova vadim biti brezpogojna, ranljiva in zaupljiva.
Barbara Obolnar
foto: Canva
