Pride dan, ko mi gre vse narobe.
Ko so si otroci kar naprej v laseh in imam občutek, da delam za varnostno službo, ki skrbi za javni red in mir.
Ko mi prekipi mleko, ker sem pozabila, da ga imam na štedilniku, medtem ko sem šla dat prat perilo.
Ko po kosilu zaspim z najmlajšima in ugotovim, da so se punce vmes pozabile priklopit na on-line uro baleta.
Ko se počutim kot najslabša mama na svetu in bi najraje dala “odpoved”.
Potem pa prileti sporočilo. Prošnja za molitev. Za mlado mamico, ki je zbolela za rakom. Za najstnico, ki jo je povozil avto. Za zakonca, ki se ločujeta. In kar naenkrat se mi moje težave ne zdijo več tako hude in nepremostljive. Zavem se, kaj vse mi je dano.
Postanem hvaležna in preštevam blagoslove.
Hm. Le zakaj potrebujemo ljudje opomnike, da se v nas prebudi hvaležnost?
Blagoslovljeno zahvalno nedeljo želim.
Marjeta Bec
Foto: Marjeta Bec
Vsem zakoncem, njihovim družinam želimo obilo duha hvaležnosti za vse kar prejemamo v življenju. Četudi to ni vselej tako, kot si sami predstavljamo, da je dobro. Bog pa je dober Oče in nam želi dobro, včasih na načine, ki jih (še) ne razumemo.
Naj v nas odmevajo besede sv. Pavla: Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. (1 Tes 5,16-18)
Hvala vama za vse molitve, za ves vajin čas, ki ga namenjata gradnji odnosov za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej, ter za vse oprijemljive darove.
Ekipa Družine in Življenja
