25 dni brez žene – 3. del

,

Kaj mi je korona vzela in kaj dala? Vzela mi je ženo za petindvajset dni, nazaj pa sem jo dobil – presenetljivo – boljšo! Slednjega sploh nisem pričakoval. Upal sem, da bova po njeni vrnitvi domov nadaljevala z običajnim življenjem. Ampak korona mi je ženo vrnila spremenjeno – na bolje.

Pred »avanturo s korono« moja žena v sebi ni bila zadovoljna

To je tisto stanje, ko mož ugotovi, da ženo nekaj tare, pa jo vpraša, kaj je narobe, ona pa mu odsekano odvrne: »Nič!«, in mož takoj ve, da temu ni tako. Ker pa mož (za razliko od svoje žene) ne zna brati misli drugih, samo tiho tuhta in nima pojma, kaj je narobe in kako bi lahko to spremenil, popravil. Dodatno ga žre še misel, da je morda sam naredil kaj narobe, pa, butelj kot je, ne ve, kaj bi to bilo. Skratka, zoprna in možu težko rešljiva zakonska situacija.

Rešitev je za naju prišla v zelo čudni obliki (okužba s covid-19), ampak očitno se je to moralo zgoditi. Namreč, po začetnem šoku in prilagajanju je žena svojo odsotnost vzela kot nekakšne poglobljene duhovne vaje. Imela je več časa za molitev in premišljevanje (vsaj tiste dni, ko sama ni nič kuhala, ker je dobivala kosilo iz moje »vojaške menze«). Učila se je potrpežljivosti, ponižnosti in askeze.

Drugače povedano: doma je bila navajena nekega ritma, vzdušja in okolja. Potem pa se je teti »zgodila« korona in žena je morala v trenutku vse to zapustiti. Znašla se je v nekem drugem, precej bolj neudobnem svetu. Nekako tako, kot bi mestni človek padel v resničnostni šov, ki se odvija v hiši na vasi sto let v preteklosti, z vsem »udobjem«, ki ga je ponujal tisti čas, začenši s straniščem na »štrbunk«. Zares, ne zavedaš se, kaj imaš, dokler tega ne izgubiš.

Po vrnitvi domov mi je žena v dolgem nočnem pogovoru vse natančno povedala, zato zdaj vem, kaj je bil tisti »nič«

Vse ji je bilo odveč, z ničemer ni bila zadovoljna, vse jo je motilo in vse šlo na živce… Bila je kot v globokem jarku; nič izven njega ni videla, nobenega razgleda nikamor, videla je samo svoje nezadovoljstvo. Ko pa je bila prisiljena ostati pri teti, je kmalu ugotovila, kako lepo se ima doma.

Zdaj pravi, da bi moral človek, ko je zelo nezadovoljen, pustiti vse, kar ima in se za lep čas umakniti na slabše – da bi potem spet znal ceniti to, kar ima. Da bi sprevidel, da je tisto kar ima, dobro in lepo, in da bi bil za to hvaležen.

Ženo sem kar nekaj časa pripravljal na to, da ne bi izgubila živcev ob vrnitvi domov

Pač nisem take sorte človek, da bi zmogel vse tako tako lepo narediti kot to zmore ženska roka (tolažim se, da imam morda kakšne druge kvalitete). Sploh pa nisem imel nobene volje za ne vem kakšno gospodinjenje. Res mi je bilo vseeno. Štedilnik sem npr. za silo očistil, ko se je po madežih že dalo ugotoviti, kaj sem kuhal zadnje tri tedne. Bil sem kot Oscar Madison iz filmske komedije The Odd Couple (1968), v katerem sostanovalca Jack Lemmon in Walter Matthau drug drugemu žreta živce – eden je pretirano natančen, drugi obupno nemaren.

Presenetljivo, žena se ni razjezila, nasprotno – objela me je.

Tako me je stisnila, da se ne spomnim, če me je že kdaj tako močno. Pravzaprav me je, pred tridesetimi leti, ko sem ji med sprehodom po Dovžanovi soteski tako mimogrede rekel: »Kaj, če bi se midva poročila?« – in, kot lahko uganete, ni imela nič proti.

Kaj mi je še dala korona? No, ne samo meni. Moja tašča ni več osamljena, ne visi kar naprej na hišnem zvoncu in niti približno ji ni dolgčas. K njej se je namreč za nedoločen čas preselila (njena) lastna sestra – ženina teta in zdaj je veselje v hiši (pa tudi še kaj drugega, ampak to je že druga zgodba).

 


foto: Unsplash, Canva

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.