Zaveza za prijetne obede za družinsko mizo

Ko sva opremljala prvo stanovanje, sva vanj postavila – glede na velikost stanovanja in glede na najine potrebe – nesorazmerno veliko mizo. Pogrnjena je bila s prtom, na sredi je bila vaza z rožami, oblazinjeni stoli so imeli lepe, bele prevleke.

Deset let – pet otrok in vpliv na … izgled mize

Takrat se nama še ni sanjalo, da bo za to mizo po desetih letih zakona sedelo pet otrok. Prav tako ne, da bomo prte kmalu po rojstvu prvorojenke pospravili na polico nekam visoko v omaro, kjer bodo ostali nedotaknjeni lepo število let. Takrat nisva razumela pripombe moje prijateljice, ki je ob pogledu na stole pripomnila, da snežno bele prevleke in majhni otroci ne bodo najboljši prijatelji. Predvsem pa nisva vedela, da se morava  veseliti vsakega obroka, ki ga pojeva v miru.

Realnost naše  družinske mize danes je precej drugačna. Pogled nanjo razkrije del naše družinske zgodovine: praske, ostanki barv od barvanja pirhov, udarnine od tolčenja orehov in obtolčeni vogali nemo pričajo o pestrem družinskem dogajanju – večkrat ugotavljava, da čisto preveč pestrem za najin okus.

Glavni mesti pri mizi pripadata očetu in mami

Do lanskega leta za mizo nismo imeli sedežnega reda. To je pomenilo, da so se otroci pred vsakim obrokom sprli, ker so vsi hoteli sedeti zraven atija. Pri pravokotni mizi zraven atija lahko sedita samo dva in ena od teh dveh je mami. Ni si težko predstavljati, da smo bili, še preden smo začeli z molitvijo, vsi slabe volje. Večkrat smo skušali rešiti to težavo, pa nikoli nismo prišli do konca.

Na videz nerešljiv problem je rešil nasvet izkušenega zakonskega para, ki je predlagal, naj določiva sedežni red, kjer glavni mesti pripadata staršem, otroci pa se razvrstijo od najstarejšega do najmlajšega.

Nisva še postavila pravil!

Nasvet, prilagojen našim potrebam, sva upoštevala in od takrat se na temo sedežnega reda ne prepiramo več. So pa naši obedi vseeno večkrat podobni … boksarski borbi, pevskemu tekmovanju, tekmi v smučarskih skokih, … vsemu, samo mirnemu družinskemu obedu ne.

Ugotovila sva, da pravil o tem, kako se obnašamo za mizo, nikoli nisva jasno postavila, da bi jih otroci posvojili že od malega. In tako sem sama, po enem še posebej katastrofalnem kosilu, glasno in diktatorsko določila pravila: “Na stolu sedimo zravnano! Med jedjo ne govorimo! Ne tepemo, ne brcamo brata/sestre! Od mize lahko gremo samo z dovoljenjem staršev!”

Ultimativna pravila so delovala. Naslednji obrok smo pojedli v taki tišini, da sva se z možem samo nejeverno spogledovala. In čeprav je tišina najinim ušesom dobro dela, sva ugotovila, da zapoved silentium* za našo družino vseeno ni dobra rešitev. Čas za mizo je namreč preveč dragocen za tišino. Prav je, da si med obroki podelimo vtise tega dne; prav je, da z nasmehom poslušamo triletnika, ki si med nalaganjem hrane prepeva pesmico; prav je, da kateri od starejših otrok brez dovoljenja vstane, da prinese kozarec vode žejnemu bratcu ali sestrici, čeprav ta dan priprava mize ni njegova odgovornost …

Od diktature k zavezi

Pred kakšnim mesecem smo pri sobotnem zajtrku ukinili diktaturo. Pogovorili smo se o tem, kako bi se lahko vsi trudili, da se ob družinskih obrokih počutimo prijetno. In namesto diktature smo sklenili zavezo, da se bomo trudili za lepo obnašanje pri mizi.

To je lahko tišina, kadar atija boli glava ali ima mami za sabo naporen dan. Ali pa veselo vriskanje in prepevanje, ko so otroci dobro razpoloženi. Zaveza zahteva, da smo pozorni drug do drugega, do našega trenutnega razpoloženja in do naših potreb. Če kdo čuti, da obnašanje za mizo presega tisto, za kar se trudimo, zgolj pokaže na plakat, kjer visi naša zaveza in vsi vemo, “koliko je ura”.

Naši obroki so občasno še vedno naporni in daleč od idealnega, a zaveza ostaja. In tako kot se pred vsakim obrokom Bogu zahvalimo za hrano in roke, ki so jo pripravile, se sama tiho zahvalim za vsak obrok, pri katerem začutim, da smo se kot družina povezali in začutili.

Miza kot kraj poslušanja, sprejemanja, razumevanja, miru

Gospod pravi: Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. (Mt 18,20). Povabimo Boga k družinski mizi, prosimo ga, naj le-ta postane kraj poslušanja, sprejemanja, razumevanja in miru. Naj On odpre naša ušesa in naša srca, da bomo znali drug drugega poslušati in slišati, da se bomo ob njej čutili sprejeti in razumljeni in da se bomo k njej radi vračali tudi, ko bodo otroci odrasli in začeli hoditi po svojih poteh.

Mišljeno je bilo, da bo zaveza trajala en teden, pa smo plakat kar pustili nalepljen na steno. In verjetno bo tam ostal še nekaj časa, čeprav smo v tem času vsebino naše zaveze nadgradili. Dodali smo še to dvoje: trud za lepe odnose z uporabo besed prosim, hvala in oprosti ter skrb za večji red v hiši s tem, da pospravljamo stvari na svoje mesto.

Za nekaj časa bo to dovolj. Verjetno se bo z odraščanjem otrok vsebina tudi spreminjala in morda bo čez 10 let na steni visel plakat z napisom: “Vsaj enkrat na mesec se bomo potrudili, da se vsi skupaj zberemo pri nedeljskem kosilu.”

*silentium = tišina

Foto: Marjeta Bec

1 reply
  1. Aleš Čerin says:

    Kako lep napredek! Od ‘ni pravil’, preko diktature, do zaveze. Da se otroci že v rosnih letih naučijo kaj je to zaveza. Že pojem zaveza je danes precej neznan, neuporabljan, njegov pomen se izgublja. Danes je možno preživeti celo življenje, ne da bi sploh kdaj bil vključen v kakšno zavezo.

    Tudi odlično zapisano! Sem hvaležen za te mamice, ki delijo svoja spoznanja. Bravo Marjeta!

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.