Teorije zarote so opij za ljudstvo

Verjamem, da ta naslov zveni znano, še zlasti tistim malo starejšim, ki smo se morali v osnovni in srednji šoli »piflati« marksizem in temelje samoupravljanja kot najvišjo stopnjo v razvoju družbene ureditve. Marxovo trditev iz knjige »H kritiki Heglove pravne filozofije« »Vera je …« sem parafraziral, ker današnji časi in aktualni dogodki – pandemija – kažejo, da je imel Marx deloma prav, v glavnem pa se je zmotil.

Marx svojo trditev utemelji na človeškem strahu pred neznanim.

Pravi, da je vera lažna tolažba, ki pojasni neznano in strah prežene. Posledično jo oblasti uporabljajo za podrejanje ljudi. K temu razmišljanju me je pripeljala knjiga slovenskega antropologa Dana Podjeda »Antropologija med štirimi stenami«, ki jo je napisal v času karantene med prvim valom epidemije spomladi letos. Večkrat se ukvarja z vprašanjem strahu.

Med drugim omenja tudi postapokaliptični roman Svetovna vojna Z (Worl War Z), ki opisuje neko virusno pandemijo podobno naši. V zgodbi nastopa tudi zlobni zasluškar Breckinridge »Breck« Scott, ki v času pandemije obogati z lažnim cepivom. In zakaj so to cepivo ljudje kupovali? Samo zaradi strahu. »Strah je najbolj temeljno čustvo, kar jih imamo. Strah je prvinski. Strah se prodaja,« pravi omenjeni izprijeni bogataš.

 

Zakaj je danes toliko teorij zarot?

Psihologi, sociologi, antropologi, pa še kdo, so si kar enotni, da ljudje dandanes ne znamo živeti s skrivnostjo. Zelo nas je strah nepoznanega in novi virus je tak v polnosti te besede. Zato je vsaka misel, trditev, predpostavka, pa četudi je še tako za lase privlečena, koristna, ker na nek razumljiv način razloži skrivnost. In odžene strah.

In zato je naslov članka takšen, kakršen je. Če teorija zarote sloni na nekem neresničnem ozadju, je zgolj fikcija, privid, halucinacija, torej mamilo. Posledično jo ljudje z močjo uporabijo za premike v javnem mnenju in ustvarjanju podrejene črede somišljenikov. To so vse atributi, ki jih Marx pripiše religijam.

Vera, vsaj krščanska, ki jo živim sam, v svojem osnovnem sporočilu pravi, da so stvari, ki so in bodo ostale skrivnost.

Ko se v dnu duše srečam z živim Bogom, ga prepoznam kot Ljubezen, lahko v veri (ne z védenjem, pojasnilom kot pri teorijah zarote) skrivnost sprejmem.

V veri živim zaupanje.

In lahko sem povezan v občestvo, ker z brati delim to isto zaupanje. Ravno nasprotno pa učinkuje teorija zarote. Ker problem, ki ga človeštvo ali neka človeška skupnost ima, pojasni s tem, da najde povzročitelja in s prstom pokaže nanj, zavestno sproža reakcije sovraštva do nominiranega krivca. Posledično teorije zarote vnašajo v družbo vse več razklanosti in razprtij. Če pomislim na navodila sv. Ignacija Loyolskega o razlikovanju duhov, potem so mi tu stvari takoj jasne.

Ker teorije vodijo k vse več sovraštva med nami, se ve, čigavo delo so. Ne obsojam ljudi, ki ji sprožajo in raznašajo, kajti verjamem, da to počno v dobri veri, vendar zapeljani iz takega ali drugačnega razloga. Vsekakor pa jim sam ne bom nasedal.