Dan se je prevesil v večer. Mož mi je bežno navrgel, da gre pod tuš, potem pa od doma. Saj nekje v kotičku spomina, kolikor mi ga je še ostalo po kaotičnem dnevu, sem vedela, da sem zvečer »spet za vse sama«*. Ampak me je samo dejstvo, da gre on lahko v miru pod tuš prav »spravilo iz škatlice«. Najmlajša je takoj na ves glas zahtevala »dan za kopanje«, ki je pri nas postal praktično vsak dan. Starejša dva pa sta za hip delala vsak zase nekaj za njuno dušo. Usedla sem se za prenosnik, misleč, kako bom dokončala projekt, ki mi visi nad glavo. Ha ...

Sedim na terasi pred šotorom. Dan se preveša v večer. Sonce se barva v oranžno in obzorje žari od barv. Tako mirno in spokojno je. Vzamem telefon in slikam te čudovite prizore. Za spomin. Za obdobja, ko bodo sproščeni dnevi dopusta le še oddaljen privid. Ko bova spet vpeta v službene obveznosti, v vsakdanje hitenje in skrbi.