sam
Tistega večera, ko sem ostala “za vse sama”
Dan se je prevesil v večer. Mož mi je bežno navrgel, da gre pod tuš, potem pa od doma. Saj nekje v kotičku spomina, kolikor mi ga je še ostalo po kaotičnem dnevu, sem vedela, da sem zvečer »spet za vse sama«*. Ampak me je samo dejstvo, da gre on lahko v miru pod tuš prav »spravilo iz škatlice«. Najmlajša je takoj na ves glas zahtevala »dan za kopanje«, ki je pri nas postal praktično vsak dan. Starejša dva pa sta za hip delala vsak zase nekaj za njuno dušo. Usedla sem se za prenosnik, misleč, kako bom dokončala projekt, ki mi visi nad glavo. Ha ...
“Mož in oče je izginil iz naše družine”
Kar nekaj časa sem delal kot svetovalec za postavljanje sistemov vodenja kakovosti in za optimizacijo dela v večjih farmacevtskih podjetjih na Poljskem in v Ukrajini. In bil odsoten ... Čez nekaj časa sem se znašel v situaciji, ko bi lahko potoval skoraj vsak teden. In nekaj časa tudi sem. Dokler se nisem začel zavedati, da me otroci in žena ne vidijo več.
Ko družine ni več
Iztekel se je teden družine. Mnogo lepega je bilo povedanega in zapisanega v tem tednu. Zdaj ga je pa konec. Tako kot je družine, če Bog da, nekoč konec. Sliši se zelo žalostno. Pa pravzaprav ni. Razmišljam o družinah, ki dozorijo. Otroci odrastejo in odidejo od doma.
