Kaj za obletnico poroke, če ženi “šavje” nič ne pomeni?

Žena pri zajtrku reče svojemu možu: »Dragi, danes imava obletnico poroke. Pojdi in zakolji eno kokoš, da bova imela bolj slovesno kosilo.«

Mož zlovoljen zamrmra: »Pa kaj je uboga kura kriva moje nesreče?!« in odide iz kuhinje.

Kako na obletnico?

Kako pa vi praznujete svoje obletnice poroke?  Saj jih, kajne? Pravzaprav to ni moja stvar, čeprav bi mi kdaj pa kdaj kakšen namig prav prišel. Bom raje povedal svoje izkušnje.

Če za iztočnico uporabim uvodno šalo: pri nas kokoši ob obletnicah niso v smrtni nevarnosti. Že zato, ker jih nimamo. Sosedovih pa tudi ne bomo obglavljali, pa čeprav včasih zaidejo na naš zelenjavni vrt in se obnašajo kot v samopostrežni restavraciji.

Če šavje ženi nič ne pomeni …

Zame je obletnica poroke najprej pomenila, da se spodobi kupiti rože in iti kam na kosilo. Ženi sem leta kupoval rože: za vsako leto zakona po en cvet. Potem pa se je enkrat le izkašljala, da ji rože nič ne pomenijo, da je vaza z njimi samo v napoto, kamorkoli jo že postavi, pa da ovenijo in kaj naj s takim šavjem?

Torej sem kupovanje cvetja črtal s seznama za obletnice in se nadaljnjih nekaj let sekiral, kako imam smolo, da sem od vseh milijonov deklet poročil ravno tako, ki jo rože prav nič ne ganejo. A veste, kako hudo je to? Vsi ostali možje se vedno lahko zatečejo k instant rešitvi – šopku rož, kaj pa jaz?! Breme se mi je s srca odvalilo šele takrat, kot sva poslušala nek DiŽ-ev pričevalski par, ko je mož razlagal, kako se je trudil s cvetjem, ženi pa je bilo »tisto šavje povsem mimo«. Razodetje! Nisem edini, ki ima tako ženo, ki ji ni mar za rože! Od takrat naprej precej lažje živim.

Kaj pa kosilo?

Omenil sem še kosilo. Ko so bili otroci še majhni, sva za obletnico šla v kakšno ne preveč oddaljeno gostilno, da sva bila zdoma kvečjemu dve uri, zdaj pa si privoščiva kar celodnevni izlet. Bili so tudi časi, ko so bile obletnice bolj ko ne žalostne in skromne – zaradi bolezni ali kakšnih drugih okoliščin. Vseeno pa sva se imela rada, tudi če ni bilo presežkov. Saj ljubezen se ne meri s količino rož in ceno kosila ali večerje.

Za letošnjo obletnico sem bil kar malo živčen. Saj veste, korona. Že tako ne maram gneče; da bi se nekje še drenjal in fasal COVID-19, pa sploh nisem navdušen. Tako sva po jutranji maši raje ubrala samotno pot, preizkušeno traso in se ustavljala na nama znanih krajih, kjer nisva pričakovala veliko ljudi: Nova Štifta, Gora pri Sodražici in Sodražica.

Oddaljena cerkev in molitev

Za obletnico namreč rada obiščeva še kakšno cerkev (ali več) in kaj zmoliva. Tokrat naju je povsod pričakal ljubi mir, pa čeprav je bila nedelja. Čas dopoldanskih maš je že minil. Na Gori nisva srečala nikogar, cerkev pa je bila zaprta. Sva pač molila samo na grobu mistikinje Magdalene Gornik, kamor se rada vračava s  svojimi prošnjami. V Novi Štifti sva videla pet ljudi, cerkev pa je bila odprta. Tudi v Sodražici je bila cerkev odprta in prazna. Kosilo pa sva si privoščila v bistroju v Sodražici – lokal je bil prazen, hrana pa (kot vedno) okusna.

Nekaj novega?

Za naslednje leto bom moral za obletnico potuhtati kaj imenitnejšega, ker je okrogla, trideseta! Pa tudi, če bo skromna in nič posebnega – moja žena je navajena že vsega hudega. Do takrat pa bova še naprej skupaj molila naslednjo molitev:

Gospod, prosiva te za najino ljubezen: naj vsak dan bolj raste.

Zahvaljujeva se tebi, ki si izvir te najine ljubezni.

Naj postaja vedno močnejša, tudi v težavah, s katerimi se skupaj spoprijemava.

Ti, ki si življenje, hvala za vsa ta lepa leta, ki sva jih skupaj preživela.

Ti, ki si resnica, hvala za vse trenutke iskrenosti in odpuščanja.

Ti, ki si pot, hvala, ker naju tiho spremljaš. Amen.

Foto: Megan Markham, Unsplash