Sara Ahlin Doljak: Prišlo je kot ‘kalček’: ponižno, krotko

Naša Sara Ahlin Doljak, ki je na Golniku prebolela pljučnico, sedaj okreva doma. Sara, hvala za vsa tvoja spoznanja, občutja in bogu vdanost, ki jo deliš z nami. Dragi zakonci, podprimo Saro v goreči molitvi!

Pljučnica – na Golniku

Ko spet ležim z bakterijsko pljučnico v sobi 608 bolnišnice Golnik, ko mi v bolečinah in ob povišani temperaturi ter težjem dihanju, ni preostalo drugega kot se okleniti križa, ki ga vedno nosim s seboj. Zdravniki, medicinske sestre skrbijo, pomagajo ne glede na to, da je v nadstropju nad našim in nadstropju pod našim oddelkom, COVID oddelek. Ko držim moj križ, se izkaže kot velikokrat doslej, da vera ne pomeni zgolj moliti veroizpoved. Zahteva odmik od tega sveta, od lakomnosti in pohlepa.

Veri ni potrebno, razkazovati se, ampak mora biti. Potrebuje le moje srce, ki je sposobno ljubiti na pristen način, četudi je telo nemočno, negibno, izžeto.

Epidemija je razkrila duhovnost kozmetike, ko se kažemo dobre, lepe, a je resnica v notranjosti nekaj drugega. Koliko je ljudi dobrih omik, a slabih navad, tistih navad, ki se ne vidijo, a se živijo na skrivaj. Koliko ljudi, ki so se radi sprehajali po mestnih ulicah, se kazali med molitvijo in se našminkali, da bi jih okolica videla. Sedaj tega ni več!

Izboljšanje ni prišlo kot nekakšen kapetan, vojaški general ali mogočen vladar. Prišlo je kot ‘kalček’: ponižno, krotko.

Te dni, ko nemočna ležim v bolniški postelji, spoznavam da šteje tista vera, ki je dejavna v ljubezni. Pa čeprav le iskrena drža križa v rokah, ker drugega zaradi zdravstvenega stanja ta hip ne zmorem.

Vera, ki ne pomeni le moliti veroizpoved, ki je zame osebno nepremična vera, nedejavna. Vera naj bo dejavna, le ta v nas in po nas lahko dela čudeže. En mali čudež se že nakazuje, da bom kmalu spet doma med mojimi dragimi. ❤

Pljučnica – doma sem!

Moje oči po zadnji izkušnji pljučnice vidijo dlje, globlje, hvaležnejše. Pred to izkušnjo sem si domišljala, da to skrivnost pogleda in uvida v življenje raziskujem s sredstvi lastnega uma. Zmota!

Najprej sem morala pod težo nemoči poklekniti, se postaviti v držo ponižnosti, saj je bilo dogajanje močnejše od moje lastne moči. V trenutkih povišane temperature, dnevnega in nočnega znojenja, bolečin pri vdihu in mišicah okončin, ne bi razumela ničesar, če ne bi pokleknila pred Življenjem. Postala in zaživela ‘mala’ v duhu.

Poznam nekaj znanosti s katero se ukvarjam in poznam nekaj prava. Toda če ne študiram ponižno, ne razumem ničesar. Enako se mi dogaja na poti vsakdana. Zaupanje, sprejemanje, potrpežljivost. Preko teh vrlin, se je začelo okrevanje po pljučnici. Izboljšanje ni prišlo kot nekakšen kapetan, vojaški general ali mogočen vladar. Prišlo je kot ‘kalček’: ponižno, krotko.

Epidemija je razkrila duhovnost kozmetike, ko se kažemo dobre, lepe, a je resnica v notranjosti nekaj drugega. Koliko je ljudi dobrih omik, a slabih navad, tistih navad, ki se ne vidijo, a se živijo na skrivaj.

Zunaj tega okvira ne zmorem razumeti skrivnosti bivanja in poti ozdravljenja.

Zdravljenje nadaljujem doma, med mojimi dragimi. Hvala za vse dobre želje in misli vseh prijateljev. ❤

Vir: Sarin zapis na Facebooku, objavljamo z dovoljenjem

Foto: Sarin Facebook profil