O razvajenosti smo povedali že vse … a tudi jesti je treba vsak dan. Vabimo k poslušanju drugega pogovora na temo vzgoje otrok z Alešem Čerinom, ki ga je v oddaji Za življenje gostila Mateja Subotičanec z radia Ognjišče.
Odstirala sta tematike vzgoje in navajanja na življenje, kar je nasprotje od razvajanja, meni Aleš Čerin. Naloga staršev je, da otroka pripravijo na realno življenje, ki je pogosto težavno in neizprosno. To seveda ne pomeni, da morata starša biti neizprosna in trda.
“Dopuščati moramo napake in dovoliti, da se na napakah učimo,” pravi Čerin in podeli izkušnjo, ko ga je na to resnico opozoril lastni najstniški sin, ki ga je nekoč ob očetovem prvem opominu vprašal: “Si ti vsakič že prvo stvar naredil prav?”
“V enem stavku me je sin naučil dveh pravil: pravice do napak in pravice do postopne rasti. To v službi učimo menedžerje,” dodaja Čerin in pravi, da je to način s katerim otroka pripravimo na realnost življenja.
Otrok je ljubek mali egoist
Otroci seveda pogosto ne vedo, kaj potrebujejo, vedo pa kaj hočejo. To vidijo v reklamah, pri sošolcih. Vendar, tudi mnogi starši ne vedo, kaj njihovi otroci potrebujejo, zato Aleš opozarja, da gre najprej za razvajene starše, ki se morajo samodisciplinirati in za svoje otroke gledati naprej.
Realnost življenja je takšna, da bo otrok imel težave. Naloga staršev ni, da probleme odstranjujeta, pač pa da otroku omogočata izkušnje soočenja in samostojnega reševanja težav.
Kar otrok zmore, mora, a v kritični situaciji zmore manj
Voditeljica je izpostavila problematiko stroge vzgoje, ki ima negativne posledice in se lahko v skrajnih primerih konča tudi s samomorom ali drugimi hudimi posledicami. Kdaj lahko starši popustimo, da temu ne rečemo tudi razvajenost?
Čerin pravi, naj se starši v edinosti posvetujemo drug z drugim, pogovorimo z otrokom in pri tem navaja svetopisemski stavek: “Nalomljenega trsta ne bo zlomil.” (prim. Iz 42,3) Ko starš opazi, da je otrok resnično prizadet, da ne gre za lenobo ali izsiljevanje, se mora zavedati, da v kritični situaciji takšen otrok manj zmore.
Pogajanje z otroki
Kako zahtevati, da otrok opravi delo do konca? Ali naj se starši z otroki pogajamo ali ne? O čem in kdaj je primerna starost? Pri teh vprašanjih Čerin najprej poudarja, da z omogočanjem stalnega ali prezgodnjega debatiranja otroka navajamo na stalno zmišljevanje.
Vendar dodaja, da je popuščanje oz. debatiranje z otroki v poznejših, najstniških obdobjih, ko čutijo izrazito potrebo po pravičnosti in ljubijo konfrontacijo, nujno in celo koristno za otrokovo samopodobo, rast in zdrav razvoj, ko vidi, da ga oče in mati jemljeta resno.
Starši moramo razviti otroška krila
Sadovi razvajenosti so po mnenju Aleša Čerina očitni in jih opazimo kot trend današnje družbe. Otroci niso pripravljeni na realnost življenja. To vedo in čutijo. Izogibajo se problemom, ker jih niso zmožni reševati. To so današnji 35-letniki, ki še vedno študirajo. Ali štiridesetletniki, ki živijo pri svojih starših. Neodločni, nesposobni. Niso zmožni odločitve za bistveno. Kaj pa je bistveno? “To, da imaš otroka, če rečem po domače,” meni Aleš Čerin. Namesto tega ljudje danes iščejo nadomestke: psi, materialne dobrine, kariera … “Ne moreš poleteti v življenje, če se ti krila niso razvila.” Starši moramo ta krila pri otrokih razviti, to pa lahko naredimo le tako, da vadimo mišice za letenje.
Vabljeni k poslušanju pogovora Vzgoja in razvajenost.
Foto: Unsplash
