V čem je razlika med romarjem in popotnikom?

Pretekli torek sta Dani in Vilma Siter v polni Dvorani v parku v Krškem spregovorila o njunem romanju, tistem v Camino in tistem, ki sta ga začela pred nekaj desetletji kot mož in žena. Svoje potopisno pričevanje sta prepletala s podobami in njunega skupnega življenja. Pot k Sv. Jakobu v Kompostelo in njuna zakonska pot se razlikujeta le v zunanji obliki, vsebinsko pa sta si bolj podobni, kot bi človek pričakoval.

Že na začetku sta Vilma in Dani povedala, da v Santiago letno poroma nekje med 250.000 do 300.000 ljudi. Vendar se veliko od njih »pohvali« s tem, da na to pot niso šli iz verskih ali duhovnih vzgibov. Očitno je, da je pot (morda še prav posebej romarska) nekaj tako vznemirljivega, da se nanjo podajo tako romarji kot popotniki.

Vsi smo na poti

Romanja v današnjem času dobivajo nove razsežnosti in podobe. Marsikdo je »oblezel« že pol sveta ali celega, pa vendar sebi ne pravi romar in svojemu romanju reče potovanje. A tudi v potovanju je pot. Camino po špansko. Je pa tudi marsikateri človek, ki nikdar v svojem življenju ne gre dlje, kot do sosednje vasi, vendar je prav tako romar ali popotnik. Prav vsak od nas je v življenju romar ali popotnik, in to smo poslušalci pričevanja zakoncev Siter v Krškem dobro začutili. Njuna pot po Španiji je bila lepa, zahtevna, polna presenečenj, vznemirljiva in dolgotrajna obenem. Na njej ni manjkalo ne cvetja ne žuljev. Kot v življenju vsakega od nas.

Na poti »se dogaja«

V življenju pogosto ne vemo, kam nas bo peljala pot. Ne glede na to, ali smo romarji ali popotniki, neko pot smo izbrali in ubrali. Zelo smo si podobni: romarji in popotniki. Oboji imamo pred seboj cilj, a je za oboje pot pomembnejša od cilja. Na poti »se dogaja«. Na poti odkrivaš, spoznavaš, na poti doživljaš presenečenja, pot je tista, ki te preizkuša, večkrat se moraš znajti, kakor veš in znaš, pot te uči prepuščanja in zaupanja.

Sem romar ali popotnik?

Vendar obstaja med romarjem in popotnikom tudi razlika. Romar je tisti, ki na svoji poti išče smisel, upa v iskanju odgovorov in verjame v ciljno odrešenje. In tega najde v ljubezni. V Bogu, ki je Ljubezen. Kaj pa popotnik? Popotnik ne ve, da išče. Ne ve, da upa in ne ve, da verjame in v kaj verjame. Marsikateri popotnik je v resnici romar s prevezo pred očmi. Zato ne prepozna Ljubezni, tudi če je na isti poti z istim ciljem. V Svetem pismu bi se za popotnika reklo, da: »Gleda, pa ne vidi.« (prim. Marko 4,12) In kljub temu, da se tudi njegova pot konča, popotnik zgreši cilj.

Ne romamo le zase

Vilma in Dani sta nas s svojim pričevanjem povabila na romarsko pot. In to s ponosom. Ne, da bi bila pot sama sebi namen. »Ne hodimo le zase,« sta poudarila Siterjeva. Na pot sta šla tudi drug za drugega, za svoje otroke, vnuke, za slovenske zakonce, družine in duhovnike. Za romarje … in za popotnike. Ni nujno, da prehodimo Camino (čeprav verjamem, da so marsikoga tudi zasrbele pete), nujno pa je, da prehodimo našo življenjsko pot z vero, upanjem in v ljubezni. In nato o tej poti povemo še drugemu. Ali mu jo pokažemo. Le tako lahko popotnik spregleda in postane romar. In le tako – kot romarji – ne bomo zgrešili cilja.

Foto: Mojca Nuč