Rada se imejta. Čimvečkrat!

Nasmehnil sem se. Je bil izrečen tako v šali, a se mi je zdel v resnici zelo lep. Sploh kot ga razumemo možje 🙂 Oh, saj tudi možje vemo, da ni vse v pogostosti … Škoduje pa ne. Pogostost.

A takoj, ko ga je možakar izrekel, se je lopnil po glavi in začel jadikovati, da bo šel zaradi tega v pekel, da se mora spovedati, … Čemu le? Mož je le povedal to, kar je prav. Da naj se imata mož in žena pač rada – čimvečkrat. Seveda je namignil na spolno razsežnost “imeti rad”.

Škof Jeglič in njegove “pornografične bukvice”

Prav zanimivo je, kako katoličani takoj, ko kdo omeni spolnost, refleksno dobimo misel na greh. Četudi gre za spolnost v kontekstu zakona, četudi so vsi “papirji” zgledno urejeni. Od kod nam je že to ostalo? Že davnega leta 1909 je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič v znameniti rdeči knjižici ‘Ženinom in nevestam’, Pouk za srečen zakon, namenjeni ženinom in nevestam, lepo zapisal o zakonski združitvi: “Stvarnik hoče, da se množi človeški rod; to pa se more doseči le po telesni združitvi moža in žene, ki se po volji Stvarnikovi sme dogoditi edino med zakonskimi. Iz tega sledi, da je zakonska združitev naravna, potrebna, sveta. Ta združitev ima pa tudi namen moža in ženo obvarovati od nečistovanja; zato je dopuščena tudi pri nerodovitnih, v starosti, v času nosečnosti. Ona je nazadnje sredstvo, da se ohrani, pokaže in še bolj vname zakonska ljubezen med možem in ženo. To so naravni nameni zakonske združitve.”

Škof je bil v nadaljevanju še precej bolj praktičen in nazoren. Preberite knjižico vsaj od strani 24 naprej, kjer škof govori o spolni združitvi in o “okolnostih” te združitve. Za tiste čase je bil škof prav revolucionaren, pravzaprav pravi pionir spolne vzgoje na Slovenskem in tudi širše. Škof je bil sicer opljuvan, ozmerjan za “pornografa” celo v liberalnih krogih, kaj šele pri “svojih”.

Papeža o teologija telesa in ‘radosti ljubezni’

Od takrat smo katoličani preko papeža Janeza Pavla II. dobili teologijo telesa, kjer papež med drugim uči “…  da spolna telesnost ‘ni samo izvir rodovitnosti in posredovanja življenja’, temveč da ima ‘sposobnost izraziti ljubezen’: prav to ljubezen, v kateri človek kot oseba postane dar”. Pa ni nič bolje.

Papež Frančišek je v Posinodalni apostolski spodbudi RADOST LJUBEZNI še bolj naklonjen podiranju tabujev na področju spolnosti. Del v katerem govori o erotični razsežnosti ljubezni je zame izjemno svež: “Erotične razsežnosti ljubezni torej nikakor ne smemo razumeti kot dovoljeno zlo ali kot breme, ki ga je treba prenašati za blagor družine, temveč kot Božji dar, ki polepša srečanje zakoncev. Gre za strast, oplemeniteno z ljubeznijo, ki občuduje dostojanstvo drugega, saj postane ‘polna in najčistejša potrditev ljubezni’, ki nam kaže, kakšnih čudežev je sposobno človeško srce in kako ‘je človeška eksistenca za trenutek deležna izpolnitve’.” Ouč, kar boli od lepote!

Čimvečkrat. S strastjo in slastjo.

V poglavju o strastni ljubezni razmišlja papež Frančišek takole: “Utemeljeno je mnenje, da šele strastna ljubezen, polna slasti, lahko simbolizira združitev človeškega srca z Bogom.”

Aha, sedaj moramo pa spremeniti oni pozdrav z začetka članka. Recimo takole: “Rada se imejta. Čimvečkrat. Z obiljem strasti in slasti.”

Foto: Aleš Čerin

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.