Odmik za moške v divjini 2020: Moška duša kliče po taki izkušnji (FOTO)

Kljub koroni smo tudi letos izpeljali Odmik za moške v divjini. Možje so prehodili dolgo in naporno pot od Škofje Loke do Vipavskega Križa pri Ajdovščini. Sedaj so se že vrnili k svojim družinam. Bogu hvala za vse, še posebej za odlično vodenje – Marjan Čater in br. Luka Modic.

Letošnji Odmik za moške v divjini je imel drugačen začetek z dveh vidikov. Prvi je bil ta, da je korona skoraj prepovedala Odmik in drugi, da Aleš, idejni vodja, začetnik in pobudnik vseh Odmikov do sedaj pri DiŽ-u, ni vodil tega odmika. Aleš, bil si v naših mislih, molitvah in brez tebe tudi tega Odmika ne bi bilo!

Ko sem dobil »žegen« žene Metke, sem poklical Aleša, da bom vodil Odmik. Bil je le še en mesec časa za priprave. Poiskal sem traso in jo podelil z dvema izkušenima možakarjema. Pa se je prikradel dvom, če je trasa prava. Vsak mi je dal svoje predloge in bil sem zmeden, prikradla se je neodločnost.

Ko sem dva tedna pred začetkom v molitvi izročil pot Odmika Gospodu je vse to izginilo, občutil sem notranji mir in se res začel veselil odhoda!

Na praznik državnosti, 25.6. se je v Ljubljani zbralo 13 mož, kjer nas je pred odhodom pozdravil Aleš. V Škofji Loki smo začeli s sveto mašo. Povabili smo našega Gospoda na našo pot in v naša srca.

Med potjo smo premagali dolge kilometre z veliko višincev, a številke niso pomembne. Pomembna je povezanost med možmi in pripadnost, ki smo jo čutili od prvega dne naprej, da smo bratje v Kristusu.

Noge so postajale boleče in težke, pojavili so se žulji, boleče rame, iz sebe smo iztisnili litre »švica«, svoj »ego« spreminjali v ponižnost in šele takrat smo se resnično lahko poglobili vase in se poistovetili s svetopisemskim Davidom.

Na poti je bilo vseskozi čutiti prisotnost Gospoda, v mislih pa so bile prisotne tudi naše žene in otroci.

Hvala možem za nepozabno izkušnjo in, da smo na cilj prišli skupaj – tako kot smo začeli. Vseh 13 in vsi celi. Zahvala pa gre tudi našim ženam, ki nam stojite ob strani, tudi ko mi tega ne vemo!

Marjan Čater, voditelj Odmika

Več o odmiku naj povedo možje sami

“Letošnjega odmika sem se zelo veselil. V celoti mi je izpolnil pričakovanja, v duhovnem pomenu, v naporu, glede organizacije in seveda kraja izvedbe odmika. Lukove misli so bile res globoke, odpiral nam je oči in srce – hvala Luka. Marjan hvala za korektno vodenje skozi vso to pogorje, za izbiro poti – enkratno in za potrpežljivost. Seveda se zahvaljujem vsem udeležencem, saj smo se takoj povezali in smo ratali v trenutku kot ena družina. Najlepši trenutki so bili zvečer, ko smo se, utrujeni in na hranjeni z Lukovo besedo, posedli skupaj in se odprli drug drugemu. Res bogate izkušnje sobratov, katere smo nesebično delili med seboj. Hvala ti Bog za DiŽ, za ljudi ki se trudijo za lepši jutri in seveda za povezanost v Bogu. Bog Vas blagoslovi.” Karlo


“Odmik za moške v divjino je izpolnil vsa moja pričakovanja ob prijavi: duhovnost (vsakodnevna maša in odlična kateheza brata Luke), fizičen napor – odlično vodenje poti z veliko občutka koliko še zmoremo tisti dan – in nepozabno druženje z enako mislečimi možmi. Vse skupaj je bilo vredno odmika in teh 5 dni v divjini mi bo vedno ostalo v spominu kot nepozabno doživetje.” Marjan U.


“Odmik 2020 je pri meni in mislim, da tudi pri ostalih možeh pustil neizbrisen pečat kako si lahko trinajst mož, ki se večinoma še nikoli niso srečali, podelijo svoje najgloblje zgodbe in strahove in v teh petih dneh postanejo tovariši in malo boljši možje in očetje.”


“Pot nas je vodila skozi Škofjeloško hribovje vse do Ajdovščine. Na naporni poti sem ob odličnem vodenju Marjana in podajanju Gospodove besede brata Luka, spoznaval prečudovit del Slovenije, srečeval srčne ljudi in ob katehezi ter osamitvi spoznaval sebe in svoje življenje. Še enkrat hvala vsem možem in seveda našim ženam, ki so nas spodbudile k odmiku.” Karel


“Odmik v divjino, kaj pomeni zame? Ko sem se podajal na to pot, sploh nisem vedel, kaj naj pričakujem in kaj vse me čaka. Predstavljal sem si pot z žulji in bolečinami, ter zamorjenimi moškimi. Nič od tega. Brez žuljev, brez bolečin ter odkritimi in čustvenimi možmi, ki se znajo odpreti, podeliti svoje bolečine v duši z drugimi, se pogovarjati o stvareh, katerih ne poveš prav vsakemu. Ko sem hodil po lepotah stvarstva v tišini in Božji previdnosti, sem veliko razmišljal o mojem položaju očeta in moža v družini. Prepričan sem, da sem tu po Božji volji. Hočem storiti nekaj za bogatejši odnos do žene, otrok in družbe. Vesel sem vas možje (divjaki-naš slogan), ker ste konkretni in iskreni. Tako smo se lahko največ naučili drug od drugega. Bog vas blagoslovi. Pa, da ne pozabim na brata Luka, katerega pridige, kateheze in njegova razmišljanja so se nas dotaknila v dno duše. Bog te blagoslovi brat Luka. Prav tako pa blagoslovi našega voditelja Marjana, ki nas je popeljal na to pot in nas varno pripeljal z Božjo pomočjo in previdnostjo na cilj.” Peter


“Končno je napočil dan namenjen odmiku. Prvi vtis v Ljubljani je bil dober in začeli smo spoznavati svoje so-popotnike. Zaradi dežja smo odmik začeli v Škofji loki s sveto mašo na kateri smo priporočili svojo pot. Pot je kmalu dala priložnost za medsebojno spoznavanje in navdušilo me je kako odprti smo bili možje za pogovor. Glavne teme niso bile ali je boljši Audi ali BMW ampak so se tikale predvsem tega kako postati boljši oče, mož, kaj se naučiti iz preizkušenj, ki smo jih doživeli v življenju. Dneve je bogatila kateheza brata Luka in poskrbela, da pot ni bila samo izlet nekaj možakarjev, ampak je dodala neko duhovno vrednost. Dnevi so hitro minili, čeprav so kilometri tekli počasi. Prav neverjetno je, kako te lahko nekaj fizičnega napora napolni z energijo, ki še kar traja.” Dušan


“Težko je strniti vse vtise prelepe, a naporne poti, ki sem jo še z dvanajstimi možmi prehodil na Odmiku. Začeli smo v sproščenem vzdušju pod uro na postaji v Ljubljani. Nisem vedel, kaj naj pričakujem. Obenem pa me je vsake toliko pokljuvala misel: bo šlo, imam vse kar potrebujem, se bom ujel z »ekipo«, … Kmalu so se ti strahovi razblinili med sproščenimi pogovori z možmi. Pot je bila dolga, a ob dejstvu, da je enako naporna tudi za ostale, smo zmogli in si dokazali, da je mogoče v dobri družbi in podpori podobno mislečih ljudi, premagati tudi velike težave. Hvala vsem za odkrite pogovore, hvala za podeljene življenjske zgodbe, hvala za drobne nasvete in izkušnje, hvala za ves humor, ki nam je dvigal moralo, hvala za prečudovito pot in odkrivanje lepot Slovenije, hvala Marjanu in Luku za vodenje poti, … in hvala Bogu, da nas je združil, trinajst dedcev, skupaj na težki poti. In smo jo premagali in si dokazali, da skupaj zmoremo.” Andrej


“Veselil sem se, dneva, ko se je začelo naše romanje od enega do drugega kapucinskega samostana. Še bolj pa sem bil vesel, ko sem pred seboj zagledal Vipavski Križ. To pot sem imenoval romanje, ker je bilo zame več duhovnosti kot fizičnih naporov. Moral sem se predati Bogu, da sem zmogel z migreno premagati dan po kraljevski etapi. Trasa poti nas je vodila po poteh, kjer smo uživati v lepotah stvarstva in tudi opazovali globeli, ki smo jih morali premagati, da smo nato na drugi strani dvignili visoko k nebu. Duhovno noto celotnega romanja nam je dal brat Luka v svojih nagovorih in mašah. Nazorno nam je prikazal, kaj je v življenju pomembno in za kaj se je potrebno borili. Zgodba kralja Davida, ki je premagal Goljata, nas je nagovorila, kako bomo mi uporabili 5 kamnov v boju s sodobnimi Goljati, ki prežijo na nas. David kot pastirček ni premagal orjaka na bojevniški način ampak z Božjo pomočjo, ki mu je bila dana kot maziljencu. Romanje je postavilo na pravo mesto naše misli, ki so lahko v znoju poti dozorele. Mnoge med njimi smo si med večernimi katehezami podelili med seboj. Bogu hvala za voditelja Marjana, brata Luko in može, ki smo lahko skupaj poromali po tej poti.” Boštjan Š.


“Prvi lep občutek je že sama priprava na pot, polna izzivov, spoznanj in presenečenj. Prijetno je ustvarjati nova poznanstva z drugimi udeleženci odmika, ki prihajajo iz različnih koncev naše domovine, iz različnih primarnih okolij. Vsak s sabo nosi svojo zgodbo o vzponih in padcih v življenju, pa vendar nas povezuje vera. Vera v Vsemogočnega, ki je ustvaril raznolikost in lepoto domovine. Hodiš po poteh, ki jih ne poznaš. Srečaš ljudi, ki jih ne poznaš, ki te ne poznajo, pa vendar ti z veseljem dajo prenočišče. Kakor je zapisano v Matejevem evangeliju 25 (tujec sem bil in ste me sprejeli …). Poleg pogovorov z ostalimi udeleženci me je zelo pritegnilo duhovno vodstvo. Maše v naravi, kateheze, razmišljanje o Davidu, možnost svete spovedi ali duhovnega pogovora, kar med potjo. Svetovanje brata Luka mi je dalo zagon za meditacijo, za pogovor z Bogom. Spoznal sem, da je potrebno biti ponižen, da je potrebno služiti, na prvo mesto pa seveda postaviti Vsemogočnega. Ob vseh težavah, ki me ali pa so me pestile, sem na Odmiku spoznal, da ima Bog pripravljen načrt tudi zame, da mi bo načrt razkril, le dovolj moram zaupati, se zahvaljevati, prositi in iskati. Iskreno sem hvaležen bratu Luku za duhovno vodstvo, za svetovanja in pripravljenost poslušati. Marjanu pa zahvala za vso potrpežljivost, vodenje in nenazadnje za srečen povratek nas vseh med svoje najdražje.” Vinko


“Odmik za moške v divjini doživljam predvsem kot duhovno zelo globoko, edinstveno izkušnjo, kateri ni primere celo v duhovno bogatih DIŽ-evih seminarjih. Petdnevna pot je ravno dovolj dolga, da pomeni temeljit odmik od vsakdanjika, povzroči odprtje lupin v katere zapiram dušo in sproži izrazito duhovno poglobitev. Marjan, kot izkušen vodnik, profesionalno vodi pohod, ki pomeni sredstvo, a tudi metaforo življenjske poti, ki je zahtevna, naporna, predvsem pa konstantna in vztrajna. Hoja je bila vodena na prefinjen način, da so bili napori prav odmerjeni in je sledil počitek na točki, kjer bi sicer komu pohajale moči.

Pot in napori, ki so nujni za dosego cilja, so poleg k fizičnemu cilju vodili tudi v našo duhovno notranjost, pripomogli k temeljitem razmišljanju in sklepom k doslednejši hoji za Kristusom. Na duhovni strani je bil nenadomestljiv brat Luka, ki nam je “pričaral” maše, kateheze, pogovore o evangeliju in iz evangelija na naša življenja na način, katerega nisem doživel nikjer drugje. Način pogovora je povsem prilagodil moški družbi in se nas s tem dotaknil na edinstven in neponovljiv način. Čutil sem, da je na poti z nami Gospod, brat Luka pa s svojimi molitvami kot mogočen ščit pred vsem slabim. Hkrati nas je postopoma nagovarjal, opogumljal in opremljal z “orožjem” za ubranitev pred slabimi vplivi po odmiku.

Doživetje je tako močno, da bi namesto zaključka najraje pot nadaljeval še nadaljnjih pet dni. Celoten Odmik je edinstveno pastoralno delo, kateremu bi se z veseljem priključil tudi naslednje leto (kot tudi številni drugi). Moška duša namreč kliče po taki izkušnji in stremi k njej kot k studencu žive vode.” Mitja


“Hvaljen bodi Gospod Bog, ki si me spravil na to pot. Na pot po prelepi deželi Slovenski v družbi klenih, v srcu poštenih slovenskih mož. Na pot brez nepotrebnega balasta, ki nam ga prodajajo skozi pametne ekrane. Možje z ramo ob rami, ki smo hodili proti cilju z namenom, da postanemo vredni svojih žena, vredni besede mož, oče, prijatelj. Vse pohvale organizaciji in vodenju pohoda. Iskrena hvala duhovnemu spremljevalcu, ki nam je iskreno in ponižno predstavil Pot, Resnico in Ljubezen.” Boštjan Č.


“Zelo sem vesel in hvaležen, da nam je v tem negotovem korona obdobju sploh uspelo izvesti moški odmik. Za mene osebno je to en majhen obliž na rano razočaranja, ko sva se morala s Sašo odpovedati Caminu, ki sva ga načrtovala in se veselila v letošnji pomladi. Letošnja trasa poti preko Škofjeloških hribov do Vipavske doline je bila nekaj enkratnega. Pot od »kloštra do kloštra« (kot je dejal brat Luka) smo začeli izpred kapucinskega samostana v Škofji Loki in jo končali na dvorišču kapucinskega samostana v Vipavskem Križu.

Tudi srečanje DiŽevcev je vedno nekaj enkratnega. Kot da se poznamo že od nekdaj. Od prve ure naprej smo si bili kot bratje in temu primerno je bilo tudi razpoloženje, ki se je kazalo skozi prijaznost, pomoč, odprtost, sodelovanje. Hoja nas je kot rdeča nit povezovala skozi fizične napore, iskreni pogovori in neponovljive maše brata Luke pa so nas duhovno povezali.

Kaj me je nagovorilo? V svetopisemski zgodbi o Davidu se moški marsikje vidimo. Luka nam je s slikovitimi (saj je slikar po izobrazbi ?) in sočnimi besedami predstavil pasti in skušnjave za današnjega moškega in kako jih z Božjo pomočjo lahko premagujemo.

Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin pridiga zadnji dan. Brat Luka nam je pokazal pogodbo z Bogom, prazen list z njegovim podpisom. Brez zahtev, pogojev in raznih če-jev. Vsak dan izpolnjevati to, kar Bog želi od mene, kar je moje poslanstvo v zakonu, družini, družbi. Ljubiti. Vsak dan se zavedati stavka, ki je bil zapisan ob poti na kapelici: Bog je Ljubezen.

Na koncu pa seveda zahvala Marjanu za izvrstno vodenje in organizacijo, bratu Luku pa za vzpodbudne besede in duhovno vodstvo.” Slavko


Foto: Slavko Štern (hvala za odlične fotografije); tule najdete še Slavkovo galerijo na Google foto.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.