Ne zgradimo jim hiš(k)e!

Med pohajanjem po Sloveniji opazujem tudi vrtove hiš. Na vrtovih opažam vse polno plastičnih, tudi lesenih, igral – hišk, s katerimi naj bi se igrali otroci. Ne samo, da so te plastične hiške kičasto grde, tudi precej neuporabne so.

Kako pa naj bi se otrok z veseljem igral z njo, če mu jo je načrtoval nekdo iz kakšne »plastične« korporacije, izdelali so jo najbrž na Kitajskem, starša sta jo kupila, postavil jo je oče. Kje je pa otrok v tem procesu? V najboljšem primeru je opazovalec. Očeta kako se igra namesto njega.

Včasih je bilo vse drugače …

Otroci imajo radi hiške, radi jih gradijo. Spomnim se, kako sva z bratrancem gradila hiške visoko v krošnjah bukev v bližnjem gozdu, kjer sva si iz desk zbila nekakšno podlago, okoli pa iz vej naredila stene. Podobno sva naredila streho in jo prekrila s plastično folijo. Še enkrat: to se je dogajalo visoko v krošnjah bukev.

Starši se za to gradnjo niso zanimali, le oba očeta sta se malo jezila, ker so iz delavnic izginevala orodja – kladivo, žaga, sekira, klešče …, žeblji in deske. Saj sta očeta pravzaprav vedela, da se v bližnjem gozdu nekaj gradi, pa noben od njiju ni ukrepal. Pustila sta nama kreativnost in možnost učenja. No, če bi mami vedeli, kako visoko v krošnji dreves se je vse skupaj dogajalo, bi verjetno ukrepali.

Čez čas so postali v našem kraju med otroci moderni podzemni “bunkerji”. Gradnja se je odvijala na zemlji, na trdnih tleh. V tla smo – s krampi, lopatami in s pomočjo izsekavanja korenin – izkopali veliko luknjo, do take globine, da smo v njej lahko stali zravnani. To ni bilo malo dela! Luknjo smo prekrili z deskami, jih prekrili z zemljo in listjem, tako, da od zunaj čez čas ni bilo opaziti podzemne zgradbe. Pustili smo le skrivni vhod, zgradili kratko lestev in … v bunkerju tudi kurili in kaj pekli. Seveda, da se je kadilo, ker na dimnik nismo pomislili … A ko smo silno zgradbo zgradili, je kaj hitro utonila v pozabo in postalo je moderno kaj drugega.

Še moj sin je v bližnjem gozdu skupaj s prijatelji gradil bivališče. Na takem bregu so gradili, da se je komaj dalo splezati do njega. Po cele dneve so načrtovali, kopali, si “rihtali” material in zbijali.

Omogočimo jim pot in ne dajmo jim rezultata!

Otroci so nori na hiške. To vedo tudi proizvajalci igrač. A le če jih gradijo sami. Torej pot je pomembna in ne rezultat, proces in ne cilj.

Morda si je Nejc Zaplotnik prav med kako tako otroško igro izmislil svoj znameniti izrek o cilju in poti: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”

To kar otrok v resnici želi je proces – proces zbiranja ekipe “prijateljčkov”, načrtovanja, iskanja in priprave materiala, želi si, da bi praktično, s svojimi rokami gradil. Pomembno je torej skupno delo, še najbolje v družbi prijateljčkov. To je najlepši del igre.

Proces je za otroka privlačen, ne pa končno stanje. A starši sedaj otroku damo končno stanje, proces mu pa “prišparamo”, da se ne “matra”. A prav med procesom se otrok lahko izkaže pred svojim prijatelji, katerih mnenje je v tem obdobju najbolj pomembno. Če se izkaže s kupljeno stvarjo, s katero se v resnici izkažeta starša. Kot dobra potrošnika. In vzgajata bodočega (dobrega) potrošnika.

---

O pasteh potrošništva govorimo tudi na našem tematskem seminarju Najin odnos do denarja.

---

Takole med igro otrok tudi odkrije svoje talente in morda lahko najde celo svoj poklic.

Samo prebivanje v hiški otrokom skoraj ni zanimivo. Pa saj mu tudi mama ne bi pustila! Kje pa še najdete mamo, ki bi pustila prespati svojemu otroku v hiški? Pa četudi v najbolj ugodnih okoliščinah: toplo, suho, na vrtu, … Ga lahko piči komar 🙂

Nepripravljeni v svet. Če sploh.

Zdi se, da se starši z nakupovanjem končnih rezultatov prav trudimo ubiti kreativnost in otrokom onemogočiti pridobivanje izkušenj na najboljši način. Obenem pa jih vozimo na razne kreativne delavnice in krožke. Marko Juhant, specialni pedagog, naš prijatelj iz Veržeja, je na enem od predavanj za starše pribil, da starši iz zdravih otrok delamo invalide. Tudi tako, da jih oropamo pomembnih življenjskih izkušenj.

Otroke v svet tako pošljemo nepripravljene in neopremljene za “viharje” tega sveta. Ali pa jih niti ne pošljemo, pač pa jih zadržimo raje kar doma. V svoji hiš(k)i. Ki smo jo mi zgradili.

Foto: Aleš Čerin