Milena Miklavčič: „Nimamo več moralnih zavor, ker smo Boga vrgli ven.“

Preberite si del intervjuja z Mileno Miklavčič, ki smo ga objavili v reviji Družina in Življenje, junij 2018.

Milena je prijetna, živahna sogovornica. Beseda ji v lepem žirovskem narečju lepo teče. Veliko govori in tudi veliko pove. Še preden sem ji postavil prvo vprašanje, je naredila lep uvod in že zadela v polno.
Zelo me zanima, kako razmišljajo ljudje, ki nimajo enakih stališč kot jaz. Ne zavračam nikogar. Če bi se družila samo s tistimi, ki razmišljajo enako kot jaz, je tako, kot da bi 24 ur na dan stala pred ogledalom in se gledala vanj. In kimala.

Milena, prav zaradi te naravnanosti smo te povabili …
(nasmeh)

Opiši svojo življenjsko zgodbo. Kaj si po poklicu, kaj vse si delala v življenju?
Kot otrok sem si želela postati učiteljica, a že prvi trenutek, ko sem kot učiteljica slovenščine stopila v razred, sem ugotovila, da to ni zame. Prvič zato, ker sem morala učiti tisto, kar so mi ukazali, in ugotovila sem, da to, kar sem učila, otrok čisto nič ne zanima.

Ponudila se mi je priložnost v banki. In sem šla tja. Imam precej disciplinirane delovne navade (zgodaj vstajam), in čeprav so štirje otroci prihajali eden za drugim, se mi je zdelo, da imam en kup časa. Začela sem delati tudi na Radiu Žiri. Na začetku sem pisala pravljice, brala jih je druga, a to mi ni zadoščalo. Zelo rada nadgrajujem to, kar že znam.

Kako pa vidva z možem?
Z možem sva imela vzpone in padce. Jaz sem človek, ki naredi nekaj takoj, ko se za to odloči, on je pa tak, da ko se nekaj odloči, lahko to naredi tudi čez pet let. To na prvi pogled ne gre skupaj.

Če bi se družila samo s tistimi, ki razmišljajo enako kot jaz, je tako, kot da bi 24 ur na dan stala pred ogledalom in se gledala vanj. In kimala.

Kako sta to in podobne stvari reševala?
Temu rečem preizkušnje ali vseživljenjsko učenje. V enem obdobju se mi je celo zdelo, da je povsod drugje “trava bolj zelena”. Drugi zakonci so se mi zdeli tako prijazni, tako prijateljski. Poznala sem par, ki se je recimo stalno držal za roke, potem sem pa izvedela, da sta se ločila …

Pri nama se mi je zdelo, da stalno divja “tretja svetovna vojna”. Sva se pa na koncu vedno usedla in se pomenila. S tem sva se brusila in kalila. Zame je za zakon bistvenega pomena, da se stvari ne pometa pod preprogo, da se navzven ne delaš lepega in krasnega, doma je pa “sodoma in gomora”. Zavedam se, da če smo ljudje, imamo probleme. Samo angeli v nebesih jih nimajo.

Brušenje in kaljenje sta sicer vzela določen čas, določeno energijo, a danes je tako fajn, ker “naglas veva”, kaj drug drugega moti in se v tisto potem ne vtikava. On ve, da imam veselje do teh “bla, bla, bla” in mi je predlagal, da ”doštukamo” zimski vrt, kjer imam pogovore z ljudmi, ki me obiskujejo.

Po koliko časa sta prišla do tega spoznanja?
To je trajalo. Poročena sva od mojega devetnajstega leta, torej 46 let. Nikoli se nisva tako dobro razumela, kot se sedaj. Verjetno tudi zato, ker nikoli nisva tajila, da je kaj narobe.

Še nekaj, pri nas so tudi otroci vedeli, da je med atom in mamo lahko kaj narobe, a so tudi vedeli, da se vedno usedeta in pomenita. Danes, ko imajo svoje družine, se ne bojijo, če zaškriplje. Vedo, da je takrat napočil čas, da se težavam pogleda v obraz in se o njih pogovori.

Sočloveka spoznamo v mejnih situacijah. Ko nam je umrl sin zaradi tumorja na možganih, sva izgubila kup prijateljev, prišli pa so drugi, nama pomagali in bili v oporo. Imam občutek, da so te mejne situacije tudi sicer zmeraj na dosegu roke: jaz temperamentna, on bolj miren in iz izrazito patriarhalne družine. Tako rekoč nemogoča kombinacija.

Ko sta bila mlada zakonca, je bilo v zraku, da zakon ne gre narazen …
Ja, seveda! Po današnjih merilih bi midva morala že davno narazen. Danes gredo narazen zaradi “dlake v jajcu”. Četudi pogovore med možem in ženo nenehno propagiramo, se mnogi sploh ne pogovarjajo. Midva sva se pa ves čas, tudi če so letele ošpičene prekle izpod neba. To ni nič hudega. Včasih mi kdo napiše: “Midva z možem sva se vedno vse lepo pogovorila.” Hm, si mislim, kako se ti lahko s človekom, na katerega si jezen, lepo pogovarjaš? Bolj logično je, če mu izrečeš par krepkih!

Pri nas so tudi otroci vedeli, da je med atom in mamo lahko kaj narobe, a so tudi vedeli, da se vedno usedeta in pomenita.

Dobivam pisma od ljudi v slogu ‘vse je bilo lepo, kar naenkrat je pa treščilo’. Najprej pomislim, da je to nemogoče. To je isto, kot bi rekli: “Do včeraj sem tehtal 50 kg, od danes naprej pa 120 kg.” Kilograme si nabiramo počasi, neopazno. Podobno je s težavami.

Zakaj tega ne opazimo?
Okolje nas sili k temu, da mora vse izgledati lepo, rožnato, vse mora biti krasno, vsi smo tako srečni. A le navzven. Danes je greh biti že čisto malo nesrečen! Ko si nesrečen, se moraš pridružiti kaki ezoterični skupini, objemati brezo v gmajni, prebrati to ali ono knjigo, poslušati predavanja … Ko ubogaš, te prepričajo, da si spet srečen. V resnici si ”padel” le v balast, pod katerim se še zmeraj nalagajo problemi.

Z možem imaš težavo, objemat greš pa brezo?
Točno to nekatere počnejo. Neštetokrat odgovorim ženskam, ki mi pišejo: Imam novega partnerja, moža bom pustila, “vloži vso energijo, vso pozornost, vsa drobna darilca, vse objeme, vse posteljne variante … namesto v novega partnerja, v svojega moža in kmalu boš imela raj na zemlji.” Žal raje odvržemo sozakonca kot staro cunjo!

Tema te številke revije je iskrenost s poudarkom na iskrenih odnosih med zakoncema. Soočila si se z iskrenimi pripovedovalkami – intervjuvala si 3600 žensk. Takole praviš v uspešnici Ogenj, rit in kače niso za igrače: “Bile so zelo iskrene, všeč jim je bilo, ko sem brskala po njihovem spominu.” Kako bi se z iskrenostjo soočili z intimno zgodovino Slovencev v prvi polovici 20. stoletja? Kaj je bilo lepega in kaj je bilo grdega? Opisala si tudi lepe ljubezenske zgodbe …
Saj so bile vse zgodbe lepe!

Kako lepe!? Opisuješ recimo, kako je tašča pustila mlado mater skoraj umreti po porodu …
Ta žena je preživela tako taščo kot vse tegobe. Ne znamo “videti”, ker zgodovino beremo z današnjimi očmi, z vsem tem balastom, o katerem sva prej govorila. Če bi znali brati, bi videli, da je v knjigi ogromno primerov o tem, kako preživeti. Pa o tem, da se je potrebno s težavami spopasti in ne takoj omagati. Če se ti te ženske smilijo, je to tako, kot če se ti smili nekdo, ki preteče težak maraton. Ko pride na cilj, je na videz res utrujen in izčrpan. A ne pozabi bistva: za maraton je treniral, bilo je kup odpovedovanja, na tek je bil pripravljen, pred očmi je imel cilj.

Te ”moje” ženske so bile od rojstva naprej vzgajane za težko življenje: okolje, v katerem so odraščale, jim je dopovedovalo, da niso nič vredne, vedele so, da bodo za deklo najprej doma, potem pri možu, rojevale bodo otroke, morda bodo na porodu umrle. In mož bo imel nad njimi vso pravico v dobrem in slabem. Mama pa jim je ob poroki dala en sam nasvet: ”V življenju boš morala potrpeti, če boš hotela preživeti.”
Še enkrat, knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače pogosto ne znamo brati. Preveč smo obremenjeni s sedanjostjo, v kateri mora biti ženska na piedestalu, če ne drugače pa preko ”ženskih kvot”. Moje sogovornice mi niso dovolile, da bi se mi smilile. Za njih je bil njihov način življenja sicer trpek, a jim je prinašal življenjske modrosti in izkušnje.

Niso se pomilovale?
Ne, nobena! Zakaj le? Nam se smilijo zato, ker imamo zelo nerealen odnos do življenja.

Kako to misliš?
Danes ne znamo skoraj nič potrpeti. Ne znamo nobenih problemov reševati sami. Z nobeno stvarjo se ne moremo soočiti brez ”bergle” – brez pomoči družbe, inštitucij, bližnjih. One pa so morale za vse poskrbeti same. Včasih je ženska, preden je rodila, šla do bližnjih sosed in jih prosila: “Če slučajno umrem na porodu, boš ti poskrbela za moje otroke?” To je bilo nekaj samoumevnega. Kdo danes to dela? To knjigo moramo prebrati, ker nam ponuja marsikaj, kar nas lahko doleti jutri. Mehurček, v katerem sedaj živimo, bo slej ko prej počil.

Saj so včasih te ženske imele tudi lepo življenje, malo so poklepetale, malo so imele moža za norca, če so ga imele lahko. Ko jim je bilo težko, so šle v cerkev in molile ter verjele in zaupale, da jim bo Bog pomagal. To je bila njihova ogromna prednost, ki je danes nimamo več. Tudi tisti globoko verni nimajo takega zaupanja, da jim bo Bog pomagal, kot so ga imele te ženske.

Kako bi se pa na to realnost pripravili?
Težko. Že to bi bilo nekaj, če bi se znotraj družine začeli pogovarjati. Da bi dovolili starejšim, da o svojem življenju povedo resnico. Da bi moja generacija vnukom povedala, da se, recimo, nismo umivali vsak dan, ampak mogoče enkrat na 14 dni in da si bil včasih tudi umazan. Znotraj družine se moramo pogovarjati! Zlasti o intimi. V teh (zlasti cerkvenih) krogih se o intimi nočemo pogovarjati. Še vedno je vse samoumevno, da “bo že kako”, ko pride pravi čas.

Celoten intervju si lahko preberete tudi v junijski številki revije Družina in Življenje na strani 8.