Kultura ‘midva’ tudi na področju denarja

Intervju z Alešem Čerinom, ki skupaj z ženo Marinko in zakoncema Juretom in Marjetko Tikvič pripravlja seminar Najin odnos do denarja.

V zakon prinese vsak svoj pogled na denar, na to kako ga uporabljati, za kaj ter koliko se bo varčevalo. Sta bila vidva z ženo glede tega edina?

Ne kje pa. Še danes nisva. Vsa naša ravnanja izhajajo iz tega, kar smo se preko zgleda naučili doma. Tudi moj odnos in ravnanje z denarjem izhaja iz moje družine. Pri nas sta oče in mama odkrito govorila o denarju in družinski gmotni situaciji.

V zakon vsakdo prinese svoj odnos do denarja, svoj način ravnanja z njim, svoje občutke. Tudi midva seveda. Gradnja edinosti, svetopisemsko rečeno postajati “eno meso” na področju denarja je težka in resna tema, ki pa jo zakonci močno podcenjujemo.

Pravzaprav je tema edinosti med zakoncema v času poudarjanja individualnosti močno zanemarjena, četudi je ena najpomembnejših.

O edinosti v zakonu se res ne govori veliko. Kaj pomeni postati “eno meso” na področju financ? Kako naj se zakonci pogovarjamo o tej kočljivi temi?

V Družini in Življenju smo opazili, da se zakonci precej lažje pogovarjajo o spolnosti, kot pa o denarju. To je težka in čustvena tema, ki se je zakonci zlepa ne lotijo, če pa se je, se pogosto sprejo.

Veliko mitov smo spletli okoli denarja, ki se jih niti ne zavedamo. Recimo: denar je moč, denar omogoča družbeno sprejetost, denar je vir sreče, denar zagotavlja varnost, denar je vir užitka … pa tudi denar je zlo. Zanimivo, da je vsak od teh mitov do neke mere ali na nek način resničen. Vsi ti miti so v obliki prepričanj v nama, vplivajo na najina čustva. Na podlagi tega se odločava kako uporabiti denar, ki naj bi bil v zakonu skupen. Naj bi bil …

Zanimivo, da zelo močan mit, da je denar zlo in iz tega izhajajoče prepričanje, da so bogati ljudje slabi, pravzaprav izhaja iz napačnega razumevanja Svetega pisma. V Svetem pismu imamo zapisano: Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. (1 Tim 6,10a), kar “prevedemo” v ‘korenina vsega zla je denar’. Pavel pa govori o pohlepu po denarju in ne o denarju samem.

Na seminarju zato najprej zakonca povabimo, da se odkrito, v varnem prostoru njune zasebnosti, pogovorita o naboru mitov, o prepričanjih, ki sta jih prinesla v zakon. Mnogi se prvič pogovarjajo o tem.

Kaj morata zakonca vedeti o spremljanju financ in o načrtovanju porabe denarja?

Najprej to, da je to treba delati. Družinski finančni tok spremljajo le redki zakonci, tako na oko – le kakih 10 %. To omogoča, da zakonca sploh vesta, koliko denarja pride v njuno življenje ter koliko in za kakšen namen ga porabita. Mnogi porabijo vse, nekateri gredo v minus. Tako spoznata, koliko stane življenje, koliko prihranita za slabe čase, koliko darujeta za dobre namene.

Predlagam, da cel mesec v škatlo mečeta račune in zapise, za kaj vse sta porabila denar. Potem odhodke razporedita v posamezne kategorije in seštejta. Spremljati in sešteti dohodke je mnogo lažje. Midva to delava v excelovi tabeli. Tako dobita zakonca jasen pregled nad njunim denarnim tokom.

Ko si zakonca pogledata realne številke, je na vrsti precej težji del: pogovor o denarnem toku. Še posebej težak je pogovor o odhodkih. A sedaj pogovor lahko teče na podlagi dejstev in ne le čustev. Tu pridejo prav dobri odnosi med zakoncema in njuna zmožnost, da sta se navajena pogovarjati tako, da se ne “stepeta” in ne ranita.

Dobro je, če sta zakonca že prej – najbolje od poroke naprej – gradila ‘kulturo midva’. To ni samoumevno in nikakor ni lahko. Zelo pomaga, če sta zakonca že od prej vajena upoštevati in udejanjati božji pogled na zakon – prizadevanje za gradnjo edinosti na različnih življenjskih področjih, recimo na čustvenem, duhovnem, ljubezensko-spolnem, pri vzgoji otrok, odnosu do staršev, pravilih skupnega življenja. Potem ni pričakovati težav niti na tem na videz povsem posvetnem področju denarja.

Kako naj bi mož in žena uskladila svoje potrebe v okviru skupnih finančnih zmožnosti, ki jih imata?

Opazil sem, da je Jezus ogromno govoril o denarju in materialnem. Zanimivo, da ni obsojal bogastva, pač pa je bičal človekov odnos do denarja, najbolj malikovanje. Jezus od nas zahteva, da smo oskrbniki denarja in materialnega in da se ne obnašamo kot lastniki. Usmerja nas tudi v precej daljšo perspektivo, v perspektivo večnosti in ne le do konca meseca, do konca leta, do penzije. Priznam, da se pred pripravo seminarja nikoli nisem zavedal tako dolge perspektive. Reklame tega sveta nam zožujejo perspektivo na ultra kratko obdobje – v takoj.

Na seminarju govorimo o tem, da ne gre za ‘moj denar – tvoj denar’, da ne gre niti ne za ‘najin denar’, da gre pravzaprav, za ‘denar, ki nama ga Bog dovoli imeti’. Čisto obrnjena logika!

Z ženo v okviru Družine in Življenja vodiva seminar Najin odnos do denarja, katerega del je tudi iskanje edinosti med možem in ženo v odnosu do denarja in materialnega, pa tudi načrtovanje družinskega proračuna.

Bog nama namreč danes dovoli imeti natanko toliko denarja, kolikor ga imava, in pravi, da morava v tem okviru živeti – midva in najini otroci, obenem pa morava prihraniti za slabe čase in biti darežljiva. Še huje, logika je obrnjena: najprej Bogu, potem za slabe čase, od ostanka pa moramo živeti – na oko nekako v razmerju 10 : 10 : 80.

V Svetem pismu so opisana ‘leta debelih in leta suhih krav’ ter zahteva, da v časih obilja prihraniva za slabe čase. To je v času potrošništva, ko vsi stegujejo roke v naše denarnice, zelo težko. Še posebej, če ni discipline odrekanja pretiranemu. Koliko je pa za koga pretirano, je pa spet veliko vprašanje – za oba in priložnost za iskanje edinosti.

Predlagam, da zakonca najprej ozavestita pojem ‘dovolj’, da obstaja ‘točka dovolj’ za različne življenjske potrebe. To pomeni, da se nekje začne pretirano, recimo pretiran luksus. Vedno se izkaže, da ‘točka dovolj’ ni enaka zame in za ženo. Še zdaleč ne. Midva sva se zalotila, da jo imam jaz postavljeno zelo nizko, na mnogih področjih prenizko in sem imel velike skušnjave, da bi me potegnilo v skopost. In da bi ženi stalno težil in očital. To ni Božji namen. Tega se je bilo treba ubraniti.

Kako se je spreminjal tvoj odnos do denarja, v času ko si postal mož in oče, saj skrb za družino pomeni tudi denarno odgovornost?

Midva sva se poročila zelo mlada, brez ficka v žepu, finančno odvisna od staršev. To naju je vodilo v razmisleke in v premišljeno ravnanje z denarjem.

Bilo pa je veliko potreb, predvsem povezanih z gradnjo doma. Takrat se o denarju nisva menila in tudi velikih problemov nisva imela. Prav vse je pač šlo za osnovne življenjske potrebe in za gradnjo. Obema je bilo avtomatsko prav, da sva zategovala pas. Ko so se službe finančno izboljšale, ko je končno ostalo tudi nekaj denarja za luksuz, so se pri nama šele začele težave.

V tem času sem si recimo privoščil letenje z jadralnim padalom, ki je zelo drag hobi. Ne da bi ženo kaj veliko spraševal, sem kupil padalo in vso opremo. Ko sedaj gledam nazaj in skušam to ovrednotiti, vidim, da sem za padalsko opremo zmetal več denarja, kot pa je bil vreden naš družinski avto – stara “katra”, s katero sem vozil družino. Če malo parafraziram: “Povej mi, kako uporabljaš svoj denar in povem ti, kdo si.”

V redovnih skupnostih velja pravilo, da so finance skupne, pri zakoncih pa je pogosta praksa, da imata vsak svoj denar. Kakšno je tvoje mnenje o tem? 

Ja, v v redovnih skupnostih je tako. Morda bi raje rekel, naj bi bilo tako … Ni pa niti v redovnih skupnostih to samoumevno, za edinost si je treba povsod prizadevati. Vem za redovno skupnost, ki načrtno skrbi za preglednost, urejenost in za to, da so finance skupne. To je odličen temelj za dobre odnose. Enako je v zakonu.

Včasih v šali rečem, da je nenavadno, če zakonca lažje združita spolne organe kot pa denarnici. Če imata zakonca vsak svoj denar, potem se morata vprašati, zakaj je tako. Gotovo bosta prišla do globljih razlogov, največkrat povezanih z miti, izkušnjami iz otroštva … in na koncu do nezaupanja.

Kakšen je tvoj odnos do dajanja desetine? Smo Kristjani zavezani k temu, da namenimo 10 odstotkov svojih prihodkov v dobrodelne namene?

Mene nagovori Sveti Pavel v pismu Korinčanom, ko govori o darovanju. Bom kar citiral: Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel. Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca. Bog pa vas more obilno obdariti z vsakršno milostjo, tako da boste v vsem vedno imeli vsega dovolj in boste imeli izobilje za vsako dobro delo. (2 Kor 9, 6-8)

To so praktična  navodila za darovanjsko držo Kristjana: povezanost setve in žetve, pomen veselja pri darovanju, milost Božjega obdarovanja, … in tudi ‘točka dovolj’ je omenjena. Poglejte si to dokončnost izrazov: v vsem vedno vsega dovolj in še izobilje za dobra dela! Naš Bog je dober Bog, samo mi nimamo dovolj vere. To je pa zajeto v besedah “Bog pa vas more”. Verjamem, da nas more in da nas bo obilno blagoslovil?

Kar se pa tiče desetine, menim, da je to dober cilj, za katerega naj si zakonca prizadevata in ga postopno dosegata. In presegata, ko to zmoreta.

Avtorica: Urša Černivec

Foto: Unsplash, Aleš Čerin

Intervju je bil najprej objavljen v reviji Naša družina (10. oktober 2018), prilogi tednika Družina.