In memoriam nadškofu Alojzu Uranu
Nadškofa Urana bomo pri Družini in Življenju ohranili v lepem spominu. Hvala vam, da ste nam s svojo vedrino prinašali novo upanje, da ste zaupali v nas, da ste nas pri našem delu podpirali.
Ko smo se leta 2006 zbrali v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano na Enodnevnem srečanju družin, smo ga povabili medse, da je za nas maševal in nas nagovoril. Zaradi velikega števila otrok se je pošalil in rekel, da se počuti kot pri Pedru Opeki na Madagaskarju, kjer je toliko otroškega živ-žava. S tem je izrazil podporo nam družinam in našemu delu.
Vsi, ki smo se z njim srečevali, smo ga poznali kot čutečega in blagega moža ter svetega in prizadevnega duhovnika in škofa. Lahko rečem, da je bil zelo naklonjen našim prizadevanjem za gradnjo odnosov med možmi in ženami ter starši in otroki.
Sam je imel lepe spomine na svojo družino in se je še kot nadškof zelo rad vračal domov k svoji sestri in njeni družini. Zato je bil, kadar je govoril o vrednoti družine, vedno oseben – vedno je izhajal iz lastnega izkustva. Pravzaprav trdim, da je bil kar zadeva družino, prav pričevanjski. Večkrat smo ga slišali, kako je blagroval dobre družine ter dobre, skrbne može in žene. Kako si je želel, da bi mi, krščanski zakonci, imeli več moči in več vpliva pri spodbujanju mladih, naj se poročijo in naj delajo za dobre odnose v družini. Vedel je, da dobri odnosi med možmi in ženami ter starši in otroki niso nekaj samo po sebi umevnega, da je zanje treba zares delati – včasih garati. Sploh sedaj, ko je družina na udaru kulture smrti.
Kot mnogi drugi smo ga tudi mi DiŽ-evci poznali kot veselega človeka, ki je znal ljudem prinesti novo upanje in obilico dobre volje. Bog ga je obdaril z lepim in prodornim glasom. Kjer je on zapel, so z njim vsi zapeli. Tako bi morali biti tudi danes v tem zmedenem svetu prepoznavni kristjani.
Hvala vam, spoštovani gospod nadškof Uran za dober zgled, za zgled pokončnega in veselega kristjana. Hvala vam, da ste nam s svojo vedrino prinašali novo upanje, da ste zaupali v nas, da ste nas pri našem delu podpirali.
Hvala vam, da vas ne bomo ohranili v spominu zaradi leporečja, obljub in škrlata, pač pa zaradi vaše ponižnosti, dobrodušnosti, skromnosti, preprostosti, ter vaše pristne vere v Vstalega Jezusa in v Božjo previdnost.
Pa spomnite se na nas, sedaj ko ste pred obličjem Najvišjega, in nam izprosite poguma in ponižnosti, da bomo v moči Svetega Duha lahko še naprej gradili odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.
Naj vam Gospod, ki vas je poklical in ste mu tu na zemlji zvesto sledili, sprejme v svoje očetovsko naročje. Radi vas imamo.
Dani in Vilma Siter
Foto: Arhiv Družine in Življenja in Maja Rokavec Photography
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!