Spominjam se prvih srečanj z gospodom Lojzetom. Imel sem tremo pred tem velikanom pronicljivih misli, pred tem velikim iskalcem, pred akademikom, pred Človekom, ki se ni vdal miselnosti racionalistov in nihilistov, čeprav je bil tudi sam veliki mislec.
Iz globokega spoštovanja sem se ob njem počutil majhnega, vendar mi on sam nikoli ni dal čutiti, da me ne ceni, ali da sem kaj manj, da se z menoj nima kaj pogovarjati.
Pisalo se je leto 2002, ko se je gospod Lojze Rebula s svojo ženo gospo Zoro Tavčar pridružil naši zakonski skupini, ki je tedaj zaživela v Loki pri Zidanem mostu.
V svoji prislovični ponižnosti ni nikoli oporekal ali nasprotoval našim skromnim poskusom in prizadevanjem, da bi tudi s pogovori v zakonski skupini v naših srcih in medsebojnih odnosih poveličali Božje delo – zakonsko zvezo.
Vsi, ki smo se takrat zbirali okoli njega smo mogli čutiti, da se, kljub svojim dolgoletnim izkušnjam življenja v zakonu, veseli novih spoznanj, ki so nam bila darovana, da se veseli vsakega para in vsakega napredka pri gradnji odnosov, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.
Ko so naju z Vilmo obveznosti in vedno nove zakonske skupine klicale naprej, sva zakonsko skupino v Loki pri Zidanem mostu z velikim veseljem in popolnim zaupanjem v Božje vodstvo prepustila gospodu Lojzetu in gospe Zori. Pod njunim vodstvom je zakonska skupina delovala dalj časa. Ko so gospoda Lojzeta začele zapuščati moči in je postala hoja zanj prenaporna, sta poslanstvo voditeljskega para predala naprej.
V posebno čast si DiŽ-evi moški štejemo tudi srečanje z gospodom Lojzetom spomladi leta 2011 v Krškem Kulturnem domu, ko je bil gost našega prvega večjega Moškega zajtrka, ki se ga je udeležilo blizu 50 moških iz raznih delov Slovenije.
Najbolj pa mi bo ostalo v spominu, kako sta se gospod Lojze in gospa Zora kot zlatoporočenca udeležila enega prvih vikend seminarjev Nepozabni trenutki za naju, ki smo jih takrat organizirali pri svetem Jožefu v Celju. Na koncu seminarja je gospod Lojze takole zapisal:
»Sv. Jožef! Lepo je bilo, in ko se vračava na tisti zeleni hrib s spominom, postaja ta spomin vsak dan lepši. To je bilo kakor doživetje neke prakrščanske filije, ko se bratje v isti veri srečajo sredi sveta, ki ni Kristusov. Tu pa ljudje z apostolskim žarom govorijo o Edinopotrebnem. Pred njimi dvajset parov, ki v času skrunjanja ljubezni in spola še verjamejo v svetost zakona, v smisel življenja, v večno življenje. In v tistih dneh lepi trenutki pomenkov ob mizi, posebno pa večer pred slovesom. Kako lepo je bil zamišljen, od cerkvenega obreda, do intimne večerje! Še čutiva na svojih zapestjih štolo, s katero naju je blagi g. Niko (Niko Rupnik, opomba: D. S.) pred oltarjem povezal v novo zvestobo.«
Hvala vam, gospod Lojze Rebula, za zgled pokončnega moža in očeta, za zgled vere v Boga, ki je po Kristusu Jezusu vstopil v naš čas in prostor, za zgled upanja in za vaš CREDO. Kolikokrat ste nam odpirali oči, in nas nagovarjali, naj ne verjamemo vsemu in naj ne »kupujemo nadomestkov«, s katerimi nas hočejo odpraviti in mislijo, kako bodo zadovoljili naše najgloblje potrebe.
Vi ste vedeli, da je Stvarnik v človeka vkodiral samega sebe in ste s svetim Avguštinom vzklikali: »Gospod, ti nas spodbujaš, da te z veseljem hvalimo, ker si nas ustvaril zase, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi.«
Pa še za eno bi se vam rad zahvalil. Za to, da ste verjeli v delo Družine in Življenja, da ste se veselili naših napredkov in ste nas tudi materialno podpirali. Vsak mesec ste nam namenili svoj prostovoljni dar. Tako ste vlagali v tisto »nebeško banko« in trdno sem prepričan, da je tudi to postalo del velikega zaklada, ki ste ga nesebično »nabirali« v nebesih.
Veselimo se z vami, gospod Lojze, ko sedaj iz obličja v obličje gledate Njega, po komer ste celo življenje tako hrepeneli. In kadarkoli boste pred prestolom milosti prosili za svete, se spomnite tudi na nas, ki hodimo po podobnih poteh, ki sledimo istim idealom, ki verujemo in hrepenimo po isti Ljubezni.
