Družinski izziv: peš od Ilirske Bistrice do Dolenjskih Toplic (FOTO)

Že prvi dan je začelo deževati, dobili smo praske in ugotovili česa imamo preveč in kaj nam manjka, a smo bili iznajdljivi. To je bil zapis prvega dne naših malce drugačnih poletnih počitnic, za katere smo se odločili le mesec dni prej z nakupom pohodnih čevljev in z doma sestavljenim turističnim letakom.

Najina pot se je začela pri skavtih

Zaupali smo v Božje varstvo. Učili smo se potrpežljivosti in odgovornosti za svoje zdravje, se vzpodbujali in tudi zabavali. Bilo je težko, bolele so nas rame in žulji, utrujala nas je vročina, a odkrivali smo tudi dragocen in neprecenljiv čas drug z drugim, v samoti in z Bogom.

Najina pot se je začela pri skavtih, z njimi sva rasla, kot par in voditelja in se ponovno prebudila pri DiŽ-u, ko sva zbrala pare v DiŽ-evi zakonski skupini, ki zdaj v Ilirski Bistrici deluje dve leti.

Utrdila sva temelje in iščeva načine za rast tudi celotne naše družine. Ko sva ob načrtovanju letošnjih družinskih počitnic na zemljevidu mobilnega telefona določila razdaljo, smer in prenočišča, sva sestavila letak s pripisom »odprimo oči in bodimo hvaležni za svet okoli nas,« ter ga poslala na e-naslova najinih otrok (stara 15 in 18 let).

Prispevek na spletnem portalu RTV SLO MMC: “Vse, kar potrebuješ, so kakovostni čevlji, dober nahrbtnik in sveža voda”

Na pot sva povabila tudi nečakinjo (skoraj 16) ter čakala na njihove prijave. Podali smo se na pešpot skoraj brez kondicije, a z upanjem na nove in za vse zanimive dogodivščine.

Od vasi do vasi, a največ v gozdu, po brezpotjih

Imeli smo cilj, ki ga je bilo potrebno doseči, poti pa nismo poznali. Fanta, ki sta bila zadolžena za najtežje nahrbtnike, sta bila odgovorna tudi za navigacijo. Večkrat sta na zemljevidu zarisala kar ravno črto in smo šli tja povprek, kot specialci globoko v gozd, po vlakah in starodavnih že izgubljenih in zaraščenih stezicah.

Smer smo prilagajali tako lokacijam gostišč, kjer smo imeli predhodno rezervirane nočitve, kot iskanju prehrane. Pri tem sta se usklajevala oče in sin, vsak s svojo aplikacijo, dekleta smo (večinoma) z zaupanjem sledila.

Po celodnevnem vzponu preko Snežniškega hribovja prvega dne, je drugi dan prinesel brezpotja, iskanje bližnjic ter dodatne kilometre. Ta dan smo prehodili 38 km, čeprav smo jih načrtovali deset manj. In prav ta najtežji dan so kasneje izbrali za najlepšega.

Najboljše je šlo psički Luni, če le ni bilo vročine, a tudi mladina (in mama) se ni vdala. Tretji dan je imela vsa naša družba čas za žehto, oddih in plavanje v Bloškem jezeru.

Dopoldan četrtega dne smo se povzpeli na Petrince k Magdaleni Gornik in se ji priporočili v varstvo ter zmolili za vse domače, še posebej za vse, ki so nas spremljali v mislih, molitvah in tudi tudi preko Facebooka, kjer smo zvečer tudi drugim v vzpodbudo objavljali utrinke preživetega dne.

Peti in šesti dan smo potovali preko čudovite Ribnice, drugega sklopa hribovja, prespali na Hribu pri Hinjah in se nato večji del poti spuščali do Dolenjskih Toplic.

Zanimivo, da je bil, ne glede na to koliko kilometrov smo imeli pred seboj (20, 25 ali 30), vedno najtežji začetek, preden smo si ogreli mišice in nato še zadnji kilometer, ko smo odštevali vsak meter. Manjkalo ni niti žuljev, odrgnjenih kolen in vnetih mišic, a tudi smeha, šal in pesmi. Zato smo zmogli. Odločilen je bil jasen in dovolj izzivalen cilj, zato naše vneme ni manjkalo.

Na poti nisi nikdar sam

Stara mama, ki se je z nami dan pred odhodom, 17. julija, na god sv. Aleša, zavetnika romarjev, udeležila svete maše, je za zaključen odpev izbrala pesem »Na poti skozi življenje«, ki je postala naša himna in nas spremljala vso pot. Tudi po blagoslovu domačega župnika smo čutili, da je z nami mati Marija, na pot pa smo s pesmijo in molitvijo povabili tudi Jezusa.

Hodili smo večinoma po gozdu, kar je bil morda razlog, da na celotni poti, ki je bila dolga 122 km, nismo srečali niti enega pohodnika ali sprehajalca, a smo kljub temu vedeli, da nismo sami. Pot so nam prekrižali tri kolesarji, nekaj je bilo tistih, ki so nas z zanimanjem pozdravljali iz avtomobilov.

Veselili smo se srečanj z domačini, ki so se čudili od kod prihajamo in še bolj kam smo namenjeni. Gospodar domačije v Ribnici, kjer smo prespali nas je v skrbeh preusmerjal na njemu poznane poti, da ne bi zašli.

Razveselilo nas je nenačrtovano srečanje bratranca z družino, ki nam je nekaj kilometrov prijazno peljal pretežke nahrbtnike. Lepo presenečenje smo doživeli v Ribnici, ko nas je obiskal in razveselil s sladoledom domači župnik Stanko Fajdiga.

Z nami so bili na poti prijatelji, ki so nas vzpodbujali na Facebooku, na cilju pa so nas s slovensko zastavo v rokah ponosno pričakali in čestitali domači, babica in dedek ter Kajina starša, s katerimi smo se po dnevu oddiha nato vrnili domov.

Svet se spreminja, novi vstaja svet

Naj je bilo to romanje, hike, treking, družinski team building ali popotovanje – za nami se je svet spreminjal. Bili smo enotni, v mislih in v vseh izzivih, srečni med čudovitimi vasicami, gozdovi in travniki.

Naš izziv ni bil le priti na cilj, temveč začutiti drugega, občudovati naravo in slaviti Boga, ki nam daje vsa ta bogastva.

Slovenija je res čudovita! Lepa je tudi izven turistično obleganih mest. Za vse nas je bila pot neprecenljivo doživetje – življenjska izkušnja, ki jo želimo gotovo še ponoviti.

Če smo s tem, ko smo se javno izpostavili, vzpodbudili k čemu podobnemu vsaj eno družino (z najstniki), pa smo še bolj veseli.

Na ciljni črti smo po zahvalni maši na Facebook strani dopisali: “V Dolenjskih Toplicah je deloval avtor latinsko-slovenskega slovarja in pisatelj, naš priznani rojak – duhovnik Matija Kastelec, doma iz Kilovč pri Ilirski Bistrici. Rodil se je pred točno 400 leti. Naj bo ta pot tudi njemu v poklon.”

Fotogalerija

Avtorja: Petra in Simon Skok

Foto: Anže Skok

P. S. Petra:  »Ob prihodu na cilj sva se spomnila, da sva bila v Dolenjskih Toplicah na zmenku ob 10. obletnici poroke. Takrat me je pripeljal z avtom, letos – na 20. obletnico pa sem morala priti peš .« 🙂