Dani Siter: Na romanju ne moreš “blefirati” (FOTO in VIDEO)

Odpravila sem se k Daniju Siterju, nosilcu DiŽ-evega romanja po Jakobovi poti, ko so bili spomini še zelo sveži, da bi ga povprašala o vtisih z romanja po Slovenski Jakobovi poti. Vilma mi je takoj zaupala, da nje na romanju ni bilo, je pa zato Dani prvič dobil žulje (ki so sicer Vilmina stalnica na romanjih). Ko nama je prinesla še kavico in sok, sva začela pogovor. Objavljamo ga skupaj z vmesnimi posnetki vtisov različnih romarjev.

Dani, čeprav smo o namenu romanja že veliko govorili, pa vseeno, mogoče zdaj, ko je romanje že za tabo, lahko še enkrat poveš z druge perspektive, zakaj ste romali, kakšen je bil vaš namen?

Namen romanja je, da nas romanje opomni in pokaže konkretno, da je tudi naše življenje romanje. Romanje preko gozdov, hribov in dolin, na katerem se utrudiš, postaneš žejen in lačen, imaš boleče mišice, nosiš s seboj nahrbtnik, ko se spopadaš z vročino in mrazom, točo in dežjem. Vse to je simbolika, ki nam osvetli, da je tudi naše življenje res romanje, da po poti življenja ne romamo sami ampak skupaj, da smo vsi romarji, da drug drugega potrebujemo in drug drugemu lahko pomagamo na tej življenjski poti.

In kaj bi izpostavil, da je pomembno, ko romamo na poti življenja?

Zanimivo je to, da se je ponovno potrdilo tisto, kar sva z Vilmo doživela na romanju v Compostelo – kako pomembne so rumene puščice in kako je pomembno, da sledimo pravi smeri, da nismo zmedeni, da nismo v strahu češ, da nismo na pravi poti, da se zavedamo, kaj je prava pot in da sledimo tistim smernicam, ki nam jih kažejo rumene puščice. Pa tudi, da se ob tem vprašamo, katere so rumene puščice, ki jim jaz sledim v življenju? Komu dovolj zaupam, da mu sledim?

Romarji, ki smo romali, smo vsi bili enega duha in enega srca, bi lahko rekli. Vsi skupaj smo vedeli, da nismo sami na tej poti. Da je Bog z nami, nas spremlja, ne samo na vsakem koraku te Jakobove poti, ampak da nas spremlja na vsakem koraku v življenju.

Zakaj prav Jakobova romarska pot?

Ker gre za Jakobovo pot, smo v nekem smislu sledili apostolu Jakobu, ki je bil Jezusov učenec in prvi od apostolov, ki je za Kristusa za vero in za Božje kraljestvo dal svoje življenje. Nagovarjalo nas je to dejstvo, da je vredno imeti močno oporo v življenju, močno zasidranost v neko temeljno načelo svojega življenja, zasidranost v prepričanje, vero, tisto globoko osebno usmeritev, ki jo poznamo in ki ji sledimo. In da to ni samo neka fatamorgana ali zasanjana ideja, ampak da je to živa realnost v našem življenju – slediti Bogu, slediti tistim načelom, ki jim kot kristjani verujemo. Da vemo, da smo na pravi poti, da smo na poti v času in prostoru proti večnosti.

Z Vilmo večkrat povesta na vajinem pričevanju o Caminu, da veliko ljudi gre na romarske poti kot na pohod in kot sami pravijo “ne iz verskih razlogov”. Mnogo jih hodi tudi zato, da bi nekaj dokazali sebi ali iščejo potrditev, da zmorejo. V čem bi rekel, da je glavna razlika med romarjem in pohodnikom?

V življenju smo drug drugemu darovani kot tisti, ki sobivamo in soustvarjamo, ki hodimo po skupnih poteh, naj bo to v zakonu: mož ženi, žena možu; starši otrokom, na bodo to medgeneracijski odnosi pa tudi odnosi v družbi, službi … Če hočemo dobro sobivati in soustvarjati, potem je temeljnega pomena, da se učimo ljubiti. Da se učimo drug drugemu prinašati mir. Če pa nimam miru v sebi in ljubezni, potem težko to dam tudi drugim. Zato je temeljna značilnost romarja – kot je zapisal p. Roblek v svojem blogu – ta, da se romar po vzoru in zgledu tistih po katerih poti hodi, torej po vzoru sv. Jakoba, uči prav ljubiti.

Učimo se prav živeti hvaležnost in držo človeka, ki ne živi samo zase, ki se ne zapira, ki se ne izživlja v nekih svojih idejah, ampak živimo za druge. Zato da se lahko razdajamo drug drugemu in zato da se lahko posvečamo drug drugemu, da se začutimo na teh poteh življenja, da smo pripravljeni drug drugemu podariti ne samo svojega časa in svojega srca, ampak da smo pripravljeni drug drugemu podariti samega sebe. Da smo odprti za potrebe drugega. V tem jaz vidim to bistveno značilnost romarja in romanja.

Učimo se ljubiti, praviš. Danes je ljubezen kot pojem tako razvrednoten, da je koncept, da se moraš ljubezni učiti težko dojemljiv. Ali ni to kar spontano? Kako ste se to učili?

Z zavedanjem, da nismo kar tako vrženi v ta čas in prostor drug z drugim, ampak da smo res podarjeni drug drugemu takšni, kakršni smo. Učimo se prinašati mir. Novo upanje, veselje v življenje. Romarji, ki smo zdaj romali, smo se na koncu vsi strinjali, da smo veliko tega pridobili. Da smo pridobili veliko medsebojne naklonjenosti in smo začutili drug drugega. Lahko smo si vedno bolj zaupali, si zaupali svoje življenjske zgodbe, pa tudi stiske, težave in smo prisluhnili nekomu, ki je bil pripravljen povedati svojo življenjsko pot in skozi kakšne pokrajine ga pelje. Pripravljeni smo si bili povedati tudi, na katerem delu poti smo bili prizadeti ali ranjeni ali zapuščeni ali zavrženi ali spregledani in smo začutili bolečino drugega ob tem in smo se znali objeti in izreči besedo tolažbe ali pa vsaj samo prisluhniti s srcem in to je nekaj tako velikega! Težko se z besedami izrazi to notranje čutenje in notranjo naravnanost, ki smo jo pri tem doživeli.

Bi rekel da je ljubezen sad skupne poti, skupnega prizadevanja, sobivanja – kaj se po tvojem mnenju na romanju zgodi, da se ljudje tako povežejo?

Vsako jutro, ko smo se zbrali, ker smo prenočili pri družinah, smo uresničili ali udejanjili tisto, da smo dali priložnost družinam, zakonskim skupinam in njihovim članom, da so delali dobro, da so nam odprli vrata svojih domov in svojih src. Ko smo se zjutraj spet zbrali na začetku poti, smo se najprej v znamenju križa Bogu priporočili za dan, se zahvalili za počitek in šli naprej v takšnem duhu preprostosti in otroškosti (Če niste kakor otroci … prim. Matej 18,3). Mislim, da smo prav začutili, da smo kakor otroci in da smo povabljeni, da gremo na to pot in da po tej poti lepo hodimo skupaj kot bratje in sestre med seboj.

Mnogi romarji so rekli, da ste se hitro ujeli, si zaupali, povedali tudi globoke stvari. Običajno ljudje nismo navajeni govoriti o svojih globinah, na romanju se pa to zgodi …

Na romanju se povežeš na povsem drugi valovni dolžini. Ta napor, ki ga vlagaš korak za korakom, kilometer za kilometrom – že ti napori so nekakšna vrata – vstopno mesto, da vsi začutimo, vsi smo podobni. Vsi delimo isto usodo. Vsi nosimo s seboj prtljago. Vsi premagujemo te vzpone in spuste in se moramo potruditi. Romanje je povezano z naporom in odrekanjem. Ne moreš se med romanjem kar spomniti in reči, zdaj bom pa jaz za pol ure “zaležal”, vi pa pojdite naprej … ne gre tako.

Mi, če smo bili skupina, če smo bili eno, smo šli naprej, smo romali naprej skupaj. Kadar je kdo potreboval trenutek oddiha, je samo povedal in smo se ustavili, si malo oddahnili, popili malo vode in šli naprej. Potem smo se ustavili ob kakšni drugi malo večji pavzi, kaj pojedli iz nahrbtnika. Ali pa se dali ljudem pogostiti, ki so nam res na pot prinašali hrano in pijačo ali pa nam odprli svoje domove ali zidanice, kjer smo se ustavljali. To je bilo nekaj čudovitega!

Da vsi vemo, da izkušamo isto usodo – to se mi zdi, da je vstopno mesto za to, da vemo, da nimamo kaj skrivati drug pred drugim. Ne moreš „blefirati“ in se delati, da boš pa zdaj kar poletel in da te za vogalom čaka helikopter, ne! Da se povežemo v Sv. Duhu, v Duhu resnice, med seboj in začutimo to bratstvo in povezanost – to je bilo tisto odstiranje zavese in dvomov in nezaupanja in megle med nami. Zanimivo se mi zdi tudi to, da potrpežljivost kar sama pride od nekod. Včasih smo nepotrpežljivi drug z drugim in se hitro razburimo. Na tem romanju ni bilo nobenega razburjenja, nobenih izpadov jeze ali nepotrpežljivosti. Vsi začutimo, da zdaj potrebuje ta pomoč, drugi potrebuje zdaj oddih, ta potrebuje zdaj besedo spodbude …

Ker je romanje – ste tudi kaj molili, ne?

Ja, vsak dan smo posvetili drugemu namenu. Prvi dan smo hodili z namenom molitve in darovanja naših korakov in naporov za naše zakonce, družine, za to da bi doživljali ta blagoslov, da bi se odpirali za znamenja in za Božje dotike. Drugi dan smo posvetili hvaležnosti za pretekle generacije, ki so nam podarile življenje: našim staršem, starim staršem in vsem rodovom, ki so rekli „da“ življenju, in za to, da smo mi zdaj skupaj. Poskusili smo začutiti to hvaležnost med nami. Potem smo molili za duhovnike, redovnike, škofe, za Cerkev na Slovenskem, za to, da bi ostali zvesti Bogu in da bi zares iz srca in iskrenosti ter iz pripadnosti Bogu živeli svojo poklicanost.

Potem smo molili za slovensko mladino, za vse, ki hodijo za nami, ob tem pa tudi za to, da bi bili mi pretočni za prave vrednote in da bi te vrednote: življenja, medsebojne povezanosti, sočutja, naklonjenosti … znali prenašati naprej na prihodnje rodove. Da bi prihodnji rodovi lahko v Sloveniji še naprej živeli to obdarjenost, ne samo v smislu odnosov ampak tudi v smislu čudovite domovine, ki nam jo je Bog podaril. Potem smo molili tudi za naše državne voditelje in za to, da bi znali zares pošteno in iskreno delovati v dobro ljudi.

Molili smo tudi sami zase, zato da bi mi, ki smo se povezali kot ena romarska družina, postajali vedno bolj podobni Kristusovim pričam, kot apostoli Jakob, Peter, Pavel in drugi, ki so nam čudoviti zgledi na tej poti. Da bi našli prave „špranje“ do src ljudi, da bi znali ljudem, ne samo z besedami, ampak z zgledom in življenjem, s pristnimi odnosi, povedati: “Če živimo po Božjih načelih in sledimo rumenim puščicam, ki so Sv. Pismo in zakramenti, potem lahko rečemo, da v življenju zares lahko živimo bogato, izpolnjeno, srečno življenje in da je to pot do sreče. To so bili nameni, ki so nas povezovali in ki smo jih skozi molitev rožnega venca, ki smo ga vsak dan zmolili, potem prinašali pred Boga. Pa tudi skozi tišino. Ker smo se zmenili, da ni nujno, da se ves čas pogovarjamo. Lahko hodimo tudi v tišini. Čeprav te tišine med nami ni bilo veliko, imeli smo si toliko za povedati 🙂 Toliko smo si zaupali in smo začutili pristno povezanost.

Tudi zakonca gresta na skupno pot, rečemo. Tista vrata v to zaupanje in podarjanje, o katerih si prej govoril, so bila ta vaš skupni napor. Kakšno primerjavo bi naredil z zakonskim življenjem kot romanjem – kaj se ti zdi, da je bistveno za zakonca, da bosta na tej skupni poti vztrajala?

Mi smo se odločili, da romamo skupaj, da romamo kot skupina in v takem primeru smo ugotavljali, da ima skupina lahko en svoj tempo. Tempo romanja. Jaz, priznam, sem bil večkrat najšibkejši člen pri vzponih, pri spustih mi je pa dobro šlo 🙂 Tudi zakonca se odločiva in si obljubiva pri sklenitvi zakona, ko si izrečeva poročno obljubo: “Ti bom zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju …” Se pravi, ti bom zvest na tej poti sreče in nesreče in bolečine. Na poti bolezni in zdravja. Ti bom zvest in te bom ljubil, kar pomeni, da bom na neki način spoštoval tvojo danost. Tisto, kar ti si. Želim to spoštovati.

Na tem romanju smo morali spoštovati danosti drug drugega. Ne moreš kar „bezljati“ naprej. Tako je tudi v zakonu. Če bi kdo kar „bezljal“ naprej v svojem tempu, na neko svojo pot, v neko svojo smer, to pomeni, da ne spoštuje tistega, kar je obljubil. Ko smo se pa odločili za zakonsko pot, smo pa v bistvu rekli, „vse dni svojega življenja“. To pomeni vsak dan. Ne samo do konca življenja, tam proti koncu, ko bomo 50, 60 let poročeni, se bomo pa ujeli – ne gre za to. Vse dni življenja pomeni danes, jutri …

Gre torej za ozaveščanje te obljube …

Jaz sam moram vsak dan znova ozaveščati: “Kaj sem obljubil? Kaj sem rekel? Za kaj sem se odločil?” Saj, to je bila moja odločitev, saj me ni nihče prisilil v to, da sem jaz rekel svoji ženi “da”. Prostovoljno in zavestno smo se odločili, da bomo romali skupaj. Mislim, da je prav ozaveščanje te odločitve temeljnega pomena za zakon. V konkretnih situacijah. Tudi takrat, ko mi ne „paše“, grem. Saj nam ni „pasalo“ zjutraj navsezgodaj vstajati in kreniti na pot.

Vstajali smo okoli pol šestih in smo se ob sedmih odpravili na pot, vmes pa še zajtrk, prevozi na mesto, od koder smo štartali. Vse to pomeni, da ozaveščam vsak trenutek svojega življenja. Vsak trenutek svoje poti.

Da vem, zdaj sem tu, zdaj sem na tem vzponu, ta vzpon je zame težak, moram vložiti veliko napora, ampak potem bom prišel na vrh. Tam pa je zadoščenje in sem vesel, da sem premagal svojo lenobo ali svojo nenaklonjenost vzponu. Tako se tudi v življenju in zakonu marsikdaj znajdem na nekem vzponu, hribu, pred oviro, ko moram recimo, sezuti čevlje in prebresti potok. Ko moram iskati pot okoli porušenega debla nazaj na pravo pot. Tudi v našem življenju se kdaj zgodijo porušena debla na naši poti. Ko se moramo ustaviti in razmisliti, kako bomo pa to zdaj preplezali, šli mimo te ovire … in to ni lahko, to zahteva odrekanje, zahteva napor, zahteva dodatno moč, dodatno energijo, ker ni enostavno.

Ampak, da sprejmeš neko odločitev, se moraš nečemu odreči, kajne?

Ja, točno.

Čemu si se odrekel na tem romanju konkretno?

Ko sem sprejel, da grem na to romanje sem se odrekel spanju v domači postelji, temu da preživim en teden z ženo, da sem z vnuki, odrekel sem se svojemu udobju, da bi šel ta teden dvakrat plavati, da bi šel na srečanje, ki se je dogajalo na Brezjah …

In zakaj se ti je zdelo vredno vložiti trud v to romanje, kaj si pričakoval oz. dobil?

Zdelo se mi je vredno ljudi, ki so se nam pridružili. Vem, da je ta romarska skupina sedaj, skozi to romanje res veliko pridobila. Smo bogatejši za določena spoznanja, za prijateljstva, za čudovito naravo, ki smo jo doživljali, za izkušnjo toče, za srečanja z ljudmi, ki so nas spremljali na poti, z drugimi zakonskimi skupinami. Vem, da so v tej skupini bili romarji, ki še nikoli niso doživeli tega, da je nekdo kar tako gostoljuben do nas, pa se prvič vidimo. Kako je to mogoče? Kako to? Ja, ljudje so začutili priložnost, ko smo jih na neki način povabili, če nam želijo pomagati, in so bili veseli, da nam lahko pomagajo.

Kot piše v Sv. Pismu, kjer pravi Kristus: “Večja sreča je dajati, kakor prejemati.” To spoznanje je za marsikoga danes tako nepojmljivo. “Saj to se ne dogaja več!” bi kdo rekel. Ampak se dogaja, mi smo to doživeli. To so zdaj naša izkustva. In ta naša izkustva nas ženejo naprej, da se bomo tudi mi bolj usmerjali v dajanje. V drugega. Da bomo videli, da je možna bratovska filija med brati in sestrami, med tistimi, ki želimo biti čistega in iskrenega srca in duha. Brez fig v žepu in tega, da bi vsak manipuliral s tem, ko ti nekaj da.

[AVDIO] Ta družinskost Božjih otrok ali prijateljev je tako resnična in tako bogata, navdihujoča, izpopolnjujoča, osrečujoča – jaz sem prepričan – da bomo vsi ljudje, ki smo zdaj to doživeli, še bolj hrepeneli po tem. Da bi se to še bolj dogajalo med nami. Gledam malo naprej, da bi se uresničilo spet tisto – kot v prvi Cerkvi: imeli so vsi vse skupno in nikomur ni nič manjkalo in kar so imeli, so dajali … in ljudje so jih spoštovali in jih imeli radi, ker so imeli ljubezen med seboj. (prim. Apostolska dela 2,42-47)
Ker so uresničevali to, kar jim je Jezus rekel: “Ljubite se med seboj, po tem bodo ljudje spoznali, da ste moji učenci, ko boste imeli ljubezen med seboj.” (Janez 13,34-35) Se mi zdi, da se je to uresničevalo med nami in zaradi tega je bilo vredno napora, odrekanja tega, da smo naredili en ekskurz iz vsakodnevne poti, zato da smo se naužili in nasrkali te domačnosti in te družinskosti Božjih otrok.

In to obojestransko, kajne? Se mi zdi lepo, kar si dejal: da daš priložnost nekomu, da ti izkaže dobroto. Včasih smo kristjani večkrat tako lažno ponižni in se branimo pomoči, vendar s tem drugega oropamo te priložnosti, da bi seveda z veseljem nekaj dobrega naredil za nas.

Ja, se zapiramo vase, bežimo v individualizem, samozadostnost, ki nas ne more osrečiti. To ni drža kristjana. Drža kristjana je živeti povezanost, skupnost, živeti to telo, ki je Cerkev. Živeti to zdravje Božjega telesa. Če smo Cerkev, smo vsi udje med seboj. Jaz sem srečen, če me nič ne boli in če nimam ran in če vidim dobro z očmi in slišim … Srečni smo takrat, kadar vsi doživljamo to močno občestvenost, povezanost – to družinskost.

Foto: Dani Siter, Aleš Čerin, Matjaž Maležič

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.