Dani in Vilma Siter: “Rajši igramo Boga, kot da bi ga iskali.” (FOTO)

V novembru in decembru so se zvrstili trije vikend seminarji z naslovom Utrdimo klecava kolena, ki se ga je skupno udeležilo 150 parov, vodila pa sta ga Dani in Vilma Siter.

Že takoj na začetku sta nas streznila z ugotovitvijo, zakaj smo prišli – ker so časi hudi. Vilma je dejala: “Učili se bomo, da bi vsi prišli v nebesa. Manjših ciljev se ne splača postavljati.”

Ob svetem pismu, vogelnem kamnu civilizacije, kot je Dani povzel misel Jordana Petersona, smo spoznavali Nehemija, ki je šel pozidat Jeruzalemsko obzidje in v tej podobi preiskovali naša lastna porušena obzidja pri nas samih, v najinem odnosu in družini.

Ni se nama treba pretvarjati

V zakonu se srečata dva ranjena človeka: nepopolna, slabotna in “klecava” v odnosu, sta povedala Dani in Vilma, potem, ko sta se dotaknila zgodbe iz njunih otroštev. “Zaljubljenost je kot napovednik, ki nas prepriča, da si gremo ogledat film,” je dejala Vilma in dodala, da v zakon ne pridemo s popolnim in izdelanim značajem, temveč da sva mož in žena drug drugemu podarjena, da si pomagava graditi značaj.

Ni torej pomembno dejstvo, da ljudje grešimo, ampak je pomembno, kaj naredimo potem. Pare sta spodbudila k podelitvi ran in učenju odpuščanja na sto in sto načinov. Pomembno je, da se zakonca ne zapreva drug pred drugim pa tudi pred družbo, če potrebujeva pomoč, samo zavoljo tega, da bo navzven videti vse prav. Ali kot je povedala Vilma: “Rane, ki niso podeljene, ostanejo neozdravljene! In vodijo v hudo odtujenost in tragedijo.”

Postaviva mejo!

Ključno vprašanje pri gradnji značaja je postavljanje meja. Vendar ne pregrad med nama, temveč postavljanje meje mojemu obnašanju in s tem prevzemanje odgovornosti za to, kar je moja krivda.

“Ljudje rajši igramo Boga, kot da bi ga iskali. A, najbolj ljubeča stvar, ki jo lahko podarimo svojemu zakoncu, je, da postavimo mejo svojemu egu,” sta skozi pričevanje njune dinamike v zakonu govorila o tem, kako rešujeta spore.

Obenem sta nas zakonca Siter opomogumila še s tem, ko sta dejala: “To, da je težko umirati samemu sebi, je velika laž.” In sicer zato, ker nas drži ujete v prepričanju, da ne bomo srečni, če se bomo čemu odpovedali. Vendar nas prav priznanje svoje krivde in umiranje tistemu slabemu, kar je v nas, osreči: “Pomislimo, mi je lepo, če imam jaz prav in sva skregana?” je še dodala Vilma.

To je le nekaj poudarkov iz seminarja, ki je bil tudi sicer izkustveno in duhovno bogat. Hvala tudi vsem parom, ki ste s svojimi zgodbami v soboto zvečer, pričevali za čudovito Božjo ljubezen v vaših zakonih!

Na seminar Utrdimo klecava kolena se še lahko prijavite TUKAJ (če še nista bila na nobenem našem seminarju, pa vaju najprej vabimo, da si podarita Nepozabne trenutke za naju).