Zaradi plesa sem postala boljša žena

Z možem sva prvič plesala skupaj na vajah za maturantski ples še kot fant in dekle. Tam so nas kot po tekočem traku natrenirali nekaj osnovnih plesov in figur, ki so imeli (verjamem, da ne samo pri nama) rok trajanja do zaključka maturanca.

Zato sva si nato že dolgo želela obiskati kakšen dober plesni tečaj, čeprav sem se jaz že skoraj sprijaznila, da imava očitno štiri leve noge za ples. Lani pa me je mož presenetil z darilnim bonom za plesne vaje.

Ko sva se podala na najino prvo plesno učno uro, si nisva predstavljala, kakšen učinek bo to imelo na naju tudi izven plesišča. Izjemno, ampak sedaj sva oba z možem prepričana, da je ples v paru nekaj bistvenega za dober odnos.

Besede, ki so me zadele

Že takoj na začetku nama je bilo jasno, da to ne bodo takšne plesne vaje, kot tiste na pripravah na maturantski ples. Prva stvar, ki jo je učiteljica povedala, je bilo nekaj v tem smislu:

»Ne bom vas učila koreografije, kjer bi vsak od vaju točno vedel, kaj ga čaka. Tukaj na vajah bi sicer lahko izgledalo usklajeno, vendar boste kmalu potem vse pozabili in ne boste več znali plesati. Moja naloga je samo to, da naučim moške voditi in ženske prepustiti se vodenju. Pri plesu je še vedno tako. Če moški dobro vodi, bosta dobro plesala.«

Takoj sem pomislila, da je tudi v zakonu tako. Nič ne pomaga, če se na pamet učiva preverjenih korakov v predvidljivem okolju. Tako je lahko zakon navzven sicer videti složen, vendar samo do takrat, ko oba veva, kaj bo sledilo, ko v zakonu vlada rutina.

Znotraj pa bijeva bitke sama s sabo in drug z drugim za premoč in ko enkrat udari kaj nepredvidenega, se najin »harmoničen« ples ustavi.

Začel se je trening moškega vodenja in ženskega prepuščanja

Pri tem mi je na misel prišlo tudi Pavlovo naročilo ženam: »Žena naj se podreja možu, kakor Gospodu!« (prim. Efežanom 5,23) Uau! Sveti Pavel bi očitno bil tudi izvrsten učitelj plesa!

Najprej smo se naučili osnovnih korakov in ko nam je to že dobro šlo, nam je učiteljica pokazala še kakšen obrat in figure smo postopno nadgrajevali.

Vseskozi je največ pozornosti namenila prav moškim, natančneje njihovim rokam, ki so glavni prevodniki informacij: kje in kako prijeti, kam usmeriti, kdaj dvigniti, kako nakazati, kam položiti … Presenetljivo, takoj ko je mož dojel logiko, je meni korak običajno kar avtomatsko stekel. Skoraj brez pomišljanja.

Vaja zaupanja

Zavrtela nam je glasbo in edina navodila so bila, naj delamo osnovni korak in vmes poljubno vpletemo še druge figure. Z osnovnim korakom je še šlo, potem sem se ga pa jaz naveličala – jaz bi se še kaj zavrtela na primer, a v moževih očeh sem videla, da prav obrniti soplesalko ni tako enostavno: ujeti pravi trenutek, sporočiti namero brez besed, pravilno dvigniti roke, jih prestaviti v pravo smer …

Kadar je videla, da smo ženske preveč toge in se nam, parom ples zatika, je predlagala vajo: soplesalke naj zaprejo oči. Ženske smo mižale, moški pa so plesali lažje, ker smo bile enostavno prepuščene njihovemu vodenju in njihovim odločitvam.

Morale smo zaupati, da nas ne bodo spustili iz rok, odvrteli v steno ali se spotaknili ob drug par. Ko smo zaprle oči pri plesu (in spustile nadzor), je vse zopet teklo gladko.

No, ne vse in ne vsem …

Tam je bil tudi par, ki jima nikakor ni šlo. On je bil večinoma tiho in se je sprva trudil, potem pa je bil vse bolj apatičen in naveličan. Ona mu je skušala slediti, a videlo se je, da ima velike težave s spuščanjem nadzora in iz tedna v teden je postajala vse bolj nezadovoljna.

Vsakič, ko se je zmotil in mu je učiteljica potem pokazala, kako naj nadaljuje, mu žena ni pozabila navreči: »No, a vidiš?! Tako moraš. Saj sem ti rekla!«

Tudi v zakonu žene prepogosto tako delamo. Nadziramo, kontroliramo, popravljamo, organiziramo – vse »v njihovo dobro«. In tako se na naše može, ki bi morali »samo kakšno stvar« sami narediti in še tega ne naredijo, že vsuje plaz kritik: »Vse sem jaz pripravila, samo to bi si moral zapomniti, pa si še to pozabil.«

Zato, kadar me prime, da bi ga spet »pokomandirala«, se sedaj spomnim na vajo zaupanja. Toplo jo priporočam, da jo kdaj izvedete tudi v zakonu. Na primer pri pripombah in opazkah, ki bi letele na moža, je bolje, da žene kdaj zaprejo oči (oz. usta!) in se enostavno prepustijo. Vsem bo koristilo.

Želimo si moškega, a jim odrekamo moškost

Žene pozabljamo, da ne moremo pričakovati od moškega, naj se obnaša samozavestno in suvereno, če z njim ravnamo kot z majhnim, nebogljenim fantkom. Še slabše, ker se mi zdi, da tudi otrokom včasih bolj zaupamo, kot našim možem.

Ne pospravlja tako, kot bi me, ne ukvarja se z otroki tako, kot bi se me, ne pogovarja se tako, kot se me, ne kupi tistega v trgovini, kar bi me, ne vede se v družbi tako … ampak, saj v resnici ne želimo, da bi se spremenil v drugo verzijo nas, kajne?

»Če sprejmeš pri možu samo to, kar je tebi všeč, potem nisi poročena z moškim, ampak sama s sabo,« pravi Constanza Miriano v svoji knjigi Poroči se in bodi podrejena. Se strinjam.

Če možu ne zaupamo in ga ne podpiramo (tudi z besedami spodbude in pohvale), ampak mu jemljemo nadzor iz rok in ga kritiziramo, ne bo mogel biti moški, ki si ga želimo. Postal bo apatičen in naveličan. Me pa utrujene in zagrenjene.

»Kdo naj se prvi spremeni?«

To vprašanje se postavlja kar samo od sebe. Pogosto mislimo, naj se najprej spremeni drugi, potem se bom še jaz. Ne gre tako. Oba se morava. Oba sva želela dobro plesati, vendar je moral vsak vložiti svoj del.

Mož se mora naučiti voditi, žena pa naučiti slediti. Tega se lahko naučiva samo skupaj. Drug ob drugem. Ob ženinem spuščanju stvari iz rok in zaupanju v moža in moževem prevzemanju nadzora in sprejemanju odločitev. V tem je lepota zakonskega plesa. Z vajo in potrpežljivostjo se vse da.

Ne rečem, da se nama kdaj tudi ne ustavi korak, da se kakšen obrat ne konča izven ritma, da se nikdar ne pohodiva in da ne postaneva utrujena. Seveda se vse to še vedno dogaja. A najvažnejše je, da se zavedava, da nisva tekmeca, ampak soplesalca. Hvaležna sem za to lekcijo.

Foto: A L L E F . V I N I C I U S Δ in Scott Broome, Unsplash