Sodobni starši in zakonci se hitro najdemo v kolesju nenehnih obveznosti: služba, popoldanske vožnje otrok na krožke, urejanje doma, priprava obrokov in skrb za odnos. Ob vsem tem pa v nas pogosto tiho gloda občutek, da moramo vse izpeljati sami – če pa ne zmoremo, doživljamo krivdo ali pa se počutimo nesposobne.
Toda ali nas Bog resnično vabi v to, da izgorevamo v vlogi žrtve? Dr. Andreja Poljanec poudarja, da starševstvo in zakon nista namenjena izčrpavanju, temveč življenju iz odnosov, sočutja in veselja.
Zmenek vsak dan – pa četudi na politem kavču
Ohraniti trden in živ odnos med možem in ženo v obdobju, ko so otroci še majhni ali pa v najstniških letih, zahteva zavestno odločitev za vsakodnevno priklopljenost drug na drugega. Pogosto mislimo, da za zakonski odnos naredimo dovolj le z enim ali dvema večjima zmenkoma na leto ali z vikend odklopom.
V resnici pa zakonski odnos živi od sprotnega stika. Zmenek mora biti vsak dan! Pa naj bo to v restavraciji ali pa doma, ob skodelici čaja na politem ali pobruhanem kavču. Pomembno je, da otroci čutijo, da sta oče in mama čustveno povezana, saj jim to daje temeljni občutek varnosti. Če pa pride do konflikta, pa je znak zrelosti para, da svoj prepir zavestno zamakne in rešuje šele takrat, ko grejo otroci spat.
Past krščanskega perfekcionizma in “igranja žrtve”
Ena največjih pasti za verne družine je t. i. “krščanski perfekcionizem”. Prepričani smo, da moramo biti popolni starši, imeti vedno pospravljeno hišo, skuhati popolno kosilo in brez pritoževanja sami nositi vsa bremena.
Tako pa zelo hitro pridelamo izgorelost, tečnobo, sitnarijo in očitke. Narediti iz sebe žrtev in se odpovedati vsaki pomoči ni krščanska krepost. V Novi zavezi nas Jezus ne vabi v trpinčenje, ampak v življenje iz milosti in odnosov. Če se matramo sami in delamo vse do izčrpanosti pod pretvezo, da “delamo dobro za otroke”, sva na koncu na zgubi tako starša kot otroci.
Pustiti si pomagati je znak modrosti, ne poraza
Zakaj torej tako težko prosimo za pomoč? Pogosto zato, ker se začnemo primerjati z drugimi družinami in se ujamemo v občutek sramu ali manjvrednosti. Ne vidimo pa, da imajo drugi morda drugačne okoliščine, več podpore ali pa preprosto drugačne prioritete.
Zavedati se moramo lastne vrednosti in si dati dovoljenje za pomoč! Če si lahko privoščimo gospodinjsko pomoč za občasno čiščenje ali likanje, da nam namesto drgnjenja hiše ostane čas za družinski izlet ali zmenek z zakoncem, je to izjemno modro vložen denar v mir družine. Enako velja za vključevanje starih staršev ali prijateljev pri vožnjah otrok na popoldanske dejavnosti ali pri kuhanju.
Ko srečamo lastno zasičenost, je pomembno, da stvari režemo od zunaj navznoter – odrečemo se manj pomembnim obveznostim, da ohranimo tisto, kar je najpomembnejše: čustveno bližino.
Pasti zakonskega “mehurčka”
Kljub temu da je trden zakon temelj družine, pa dr. Andreja Poljanec opozarja na pogosto spregledano nevarnost. Starša pri reševanju svojih konfliktov in grajenju odnosa včasih zgradita tako neprepustno membrano ali “zakonski mehurček”, da se nehote čustveno odklopita od otrok.
Čeprav zakonca nujno potrebujeta svoj prostor, morajo imeti tudi otroci vedno občutek, da lahko v ta njun sistem “vdrejo”, pokličejo na pomoč in bodo slišani. Starševsko in zakonsko poslanstvo se morata stalno prepletati.
Zlato pravilo: Najprej sebe umiriti
Tako v odnosu med zakoncoma kot pri vzgoji otrok in mladostnikov velja zlato pravilo: preden se podamo v pogovor ali reševanje konflikta, moramo najprej sebe umiriti.
Starševstvo in zakon sta tek na dolge proge. Naši možgani so izjemno prilagodljivi in se zmorejo spreminjati vse življenje – kar pomeni, da nikoli ni prepozno in se lahko v vsaki starosti znova naučimo večje potrpežljivosti, rahločutnosti in miru. Odvrzimo torej prepričanje, da moramo vse narediti sami, in si raje dovolimo živeti v hvaležnosti, medsebojni pomoči in sproščenem veselju!
Foto: Envato
