veliki petek

Nemoč se zažira v moje telo ... S poslednjimi močmi obrnem glavo, da bi s pogledom še enkrat zaobjela s turobnostjo napolnjen prostor. Takrat ga zagledam. Njega, povitega v povoje. Na kamniti podlagi, mrzli in trdi, počiva njegovo telo. Kdaj so te položili v moj grob, Gospod? Nisem vredna, da ležim ob tebi ... Zdi se, da kamen, neživ in trd, nežno nosi Njega, njegovo izmučeno telo. Kamen nima rok, mi pa jih imamo ...