Gostja: Mateja Količ

Konec julija sem v letalski nesreči »izgubila« moža in očeta najinih šestih otrok. Ko sem na obrazih tistih, ki so mi to povedali, razbrala, da moj »to ne more biti res« odzvanja v prazno, sem začutila nujo po molitvi. In smo molili. In Gospod ni ostal nem in neodziven. Na vse mogoče načine me je zasul z milostmi, z ljubeznijo in z gotovostjo, da skrbi za nas. Z milostjo hvaležnosti, z milostjo vere in zaupanja Njemu in Njegovim načrtom, z ljubeznijo, ki nam jo izkazuje po številnih prijateljih, sorodnikih, znancih in tudi po povsem nepoznanih ljudeh.

Ko mi je pred dobrim mesecem prišla v roke knjiga Rojeni za večno življenje, sem v njej prebrala lepo zapisano misel, ki jo tudi sama izkušam: »Brez Boga je vse naključje, z Bogom pa lahko na trpljenje gledaš kot na povabilo k plesu. In ko začneš plesati, spoznaš, da je v trpljenju tudi veliko veselja, veliko miru.«