Doma sva s Kokrice pri Kranju. Poročena sva 25 let in imava 4 otroke: 3 odrasle hčerke in sina osnovnošolca. Saša dela kot fzioterapevtka, Slavko pa kot računalničar – aplikacijski inženir.

Ko se v zakonu soočava z najinimi razlikami, sebičnostjo in različnimi težavami, prihaja med nama do sporov. Ustvarjena sva preveč različna, da bi lahko vedno razmišljala in čutila enako. Tudi pričakovanja imava včasih zelo različna. V zakonski skupini pa ugotavljava, da nisva pri tem nič posebnega in da imamo vsi zakonci podobne težave. Skupaj z drugimi se učiva, da so lahko spori med nama tudi prava in pogosta priložnost za to, da gradiva med nama trden most in ne visok zid.

Oba sva farmacevta, doma iz Ljubljane, poročena 34 let, štirih otrok in stara starša štirih vnučkov. V prostem času rada hodiva v naravo, pa naj bo to v bližnji gozd ali kam višje.

Spoznala sva se pri sedemnajstih, se po petih letih kot študenta in brez ficka v žepu poročila, ter študij končala z dvema otrokoma. Po študiju sva se posvetila službi, zidavi, po nekaj letih sva dobila še dva otroka. Izgledalo je idealno. Mož se je v tem času lotil prav vsega: letenja s padalom, radioamaterstva, varjenja domačega piva, čebelarstva, vseh mogočih športov, hribolazenja, … žena pa je tiho trpela. Mož je moral strmoglaviti s padalom, da se je streznil in sva lahko končno začela delati na odnosu.