Minuli vikend sva imela z Vilmo velik privilegij, ki je bil v tem, da sva smela nekaj dni preživeti z mladimi zakonci in družinami, ki so zaposleni na raznih evropskih uradih v Bruslju, Luksemburgu ali v Strasbourgu. Ko se z njimi zapleteš v pogovor, jih lahko le občuduješ. Polni so znanja, ki ga izkorišča tuj delodajalec. Večkrat se mi je milo storilo ob misli, kako bi lahko to znanje, če bi bilo ustrezno nagrajeno, koristilo našemu razvoju, kako bi lahko to znanje prinašalo napredek domovini. Tako pa mačehovska domovina izgublja, saj na mesto teh velikih potencialov, ki doma niso bili cenjeni, večkrat zaposluje tujce s spornimi kvalifikacijami in drugačnim vrednostnim sistemom, ki v marsičem ne obeta napredka in razvoja naše mlade (in že sedaj zelo anemične) domovine.
Sicer pa je bil najin glavni namen med temi mladimi zakonci še bolj okrepiti zavest o vrednoti družine, zavest o vrednoti nenehnega spremljanja razvoja osebnosti (moževe, ženine in osebnosti otrok) in s tem nenehno rastočih zahtev po aktivni gradnji zakonskih in družinskih odnosov, ki naj temeljijo na vedno rastočem odnosu z Bogom. Mislim, da je bil namen dosežen, saj smo ob njihovem živahnem sodelovanju spregovorili o nujnosti nenehnega utrjevanja temeljev dobre komunikacije med zakoncema ter o nujnosti »poštene borbe«, ki v samem bistvu pomeni sprejemanje in priznavanje drugega v vsej njegovi/njeni raznolikosti (»v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«), obenem pa smo dali »glavno težo« misli, da nas je Bog Stvarnik »opremil z virom moči«. Na nas je le, da se na ta Vir vsak dan znova priključimo – da Vir vsak dan znova povabimo v svojo zgodbo in mu dovolimo, da v nas in po nas deluje! To pa hkrati pomeni, da ta Vir moči, ki je 3. oseba svete Trojice, Sveti Duh, vzamemo zares in se v trenutkih molitve (lahko so res trenutki – lahko so iskreni vzdihi kot na primer: »O Bog, pomagaj mi!«) vedno nanj obrnemo.
To lepo srečanje se je dogajalo v mlinu Thicourt v Franciji, ki leži blizu meje med Francijo in Nemčijo. Mlin Thicourt je v lasti Slovenske misije za Alzacijo in Loreno, upravlja pa ga duhovnik, gospod Jože Kamin. Naju je k tem mladim družinam povabil najin prijatelj, izseljenski duhovnik dr. Zvone Štrubelj, ki živi in deluje v Bruslju in pastoralno oskrbuje te naše mlade družine.
Rada bi se tudi po tej poti zahvalila prijatelju Zvonetu za povabilo in zaupanje, vsem dragim mladim zakoncem pa za pokončnost in vztrajnost, za dobro voljo in pripravljenost vse izzive življenja prinašati pred obličje Najvišjega. Bog živi še na mnoga leta vas mladi možje in žene in vaše otroke!
