Dvorana v Parku je včeraj zvečer gostila dva izjemna gosta: zakonca, starša, pričevalca. Bojan in Sara Doljak sta zbranim gostom v Krškem, ki so se na večer z naslovom Solidarnost v bolezni in zdravju pripeljali od blizu in (zelo) daleč, odkrito in v svojem značilnem, tudi humornem, slogu pričevala o tem, kako je preizkušnja bolezni poglobila njun odnos in kako sta zdaj srečenjša kot prej.
Nemoč in solze, upanje in ljubezen
Pred osmimi leti so Sari diagnosticirali multiplo sklerozo. Bojan pravi, da je takrat jokal on, Sara pa je bila trdna. Junija lani pa so Sari morali zaradi zakrčenja glasilk vstaviti traheostomo, zaradi česar sedaj že več kot eno leto ne more govoriti. Takrat je Bojan prvič videl jokati Saro. Iskreno sta priznala, da šele ko priznaš svojo nemoč, dopustiš Bogu, da lahko dela.
Bojan je izpostavil, da ima prav vsak par preizkušnje in da njuna ni nič večja ali manjša od drugih ter citiral besede iz Sirahove knjige: “Nihče ne sme reči: »To je slabše kot ono.« Vsaka reč se bo namreč ob svojem času izkazala za dobro.” (Sirah 39,34)
Ljubezen je tista stalnica, ki nam daje živeti tudi v težkih časih. In to, da smo ljubljeni od Boga, šteje največ. “Česa več bi si lahko želeli?” je poudaril Bojan.
“Ne obupajte!”
V svojem pričevanju sta se dotaknila pomembnosti gradnje odnosa – da je to garanje in čeprav je to delo za nekaj neotipljivega, je vendarle zelo resnično. Odnos je vreden truda, zato sta ga primerjala z goro, kjer lahko ubereš mnogo poti do vrha, nekatere senčne, druge strmo navzgor, tretje bolj položne … vendar nam hkrati položila na srce, da ne smemo nikoli obupati. Ker se je za ljubezen vedno vredno potruditi. “Če je uspelo nama, lahko uspe vsakomur,” je dejal Bojan.
Viden odnos in neslišno pričevanje
Sarinega glasu nismo slišali, pričevala pa sta oba glasno. Ne le preko sintetizatorja govora in ne le z besedami. Najbolj sta pričevala s pogledi, nasmeški, pristno bližino v solidarnosti, ki jo dajeta drug drugemu. Zaradi tega je na koncu nekdo od poslušalcev komentiral, da je njun odnos še kako viden. Bojan je na to hudomušno odvrnil, da je z zaljubljenostjo podobno kot z lulanjem v hlače. Opazijo vsi, čutiš pa samo ti. Res, prav vsi v dvorani smo včeraj opazili, da se po 17 letih zakona in ob težki preizkušnji bolezni še vedno gledata kot zaljubljenca.
Odnos med možem in ženo lahko cveti
Čeprav Sara ne more govoriti, še vedno predava preko tehnologije, ki ji to omogoča, in še vedno dela kot odvetnica. Pravita, da je njuna komunikacija boljša, kot je bila prej. Sara doma piše listke možu in otrokoma, pravi pa, da je sprejela tudi tišino in svoje misli. Ploskanja – kot zvočni signal za Bojana, da rabi pomoč – ne uporablja v sebične namene, pa vendar je opazila, da je Bojan tako postal še bolj pozoren in ljubeč.
Zato je na koncu še povedala: “Kadar žene umolknejo, možje zacvetijo. In kadar so možje pozorni do svojih žena, žene zacvetijo.”
Večer je potekal v okviru socialnega tedna 2018 pod okriljem Socialne akademije.
Foto: DiŽ
Hvala Socialni akademiji, ki je pripravila posnetek in si njuno celotno pričevanje sedaj lahko tudi ogledate:
