“Želela sem umreti, a sedaj sem hvaležna, da živim!”

Pa kaj to berem? O evtanaziji namreč. Kako bi jo upravičili ... Povedala vam bom svojo zgodbo, osebno izkušnjo. Zbolela sem pri starosti dobrih 20 let, za revmatoidnim artritisom. Zdravstveno stanje se mi je naglo slabšalo, učinkovitih zdravil ni bilo. Pri 32 letih starosti sem bila tako bolna, da si nisem želela ničesar drugega več kot samo umreti ...

Gostujoči avtor

Pa kaj to berem? O evtanaziji namreč. Kako bi jo upravičili … Vam povem svoje mnenje. Ne, povedala vam bom svojo zgodbo, osebno izkušnjo …

Mislite, da gre pri evtanaziji samo za starejše ljudi? Brala sem, da se imajo možnost tudi mladi, seveda bolni, odločiti za evtanazijo, kjer je ta uzakonjena.

Hudo sem zbolela

Zbolela sem pri starosti dobrih dvajset let za revmatoidnim artritisom. Zdravstveno stanje se mi je naglo slabšalo, učinkovitih zdravil ni bilo.  Pri 32 letih starosti sem bila tako bolna (vnetja, bolečine, otrdelost sklepov, nepokretnost …), da si nisem želela ničesar drugega več kot samo UMRETI! Pa ne v smislu, da bi storila samomor, ampak če bi mi to lepo zavili v celofan pod besedo EVTANAZIJA, bi jo takrat lahko celo sprejela. Kaj sprejela, izprosila, celo izsilila!

Žalostno dejstvo, da bi tako zapustila ljubljenega moža, dva osnovnošolska otroka, starše, vse bližnje … Trpljenje pa je bilo že neznosno. Ampak, povem vam, da upanje umira zadnje, pa čeprav ga ostane le še kanček, kajti pri Bogu je vse mogoče. Velika je moč molitve.

Od takrat pa do danes je minilo 20 let

20 let ŽIVLJENJA. V tem obdobju sem prejela novo biološko zdravilo (božično darilo), doživela na stotine malih čudežev in kar je najpomembneje, bila sem s svojo družino.

Še več: spremljala sem odraščanje otrok, gledala, kako sta si ustvarila družini, postala sem babica … In namesto, da bi mojima vnučkoma zdaj govorili, da ju babi objema iz nebes, jih lahko vse resnično objamem! In če bo Božja volja, bom objela še kakšnega vnučka. Ne nazadnje, neprecenljivo je tudi, da se z možem skupaj starava, za kar sva Bogu neizmerno hvaležna.

Seveda pa še včasih tudi trpim. Pravim, da imam doktorat iz trpljenja. 🙂 Vendar v zavedanju, da Nekdo bdi nad menoj, je vse lažje …

Kaj to pomeni?

Samo eno življenje imamo, da ga živimo in delamo dobro. Kaj bi bilo s človeštvom v prihodnje, če izključimo sočutje, ljubezen, skrb za bolnike?

Zdaj imamo priložnost, da dajemo zgled potomcem s tem, da skrbimo za ostarele in bolne, sicer lahko oni prej začnejo razmišljati o naši evtanaziji, kot bi si jo mi sami želeli.

Mimogrede, v hiši živimo štiri generacije. Lahko bi rekli, da skupaj skrbimo za ostarelo staro mamo, mojo mamo, ki se že nekoliko izgublja v času.

Težko, a lepo

ŽIVLJENJE. Čeprav je včasih težko, je predvsem lepo. Hvaležna sem za življenje in za svojo družino.

Sedaj razmišljam in pišem, saj imam čas. Okrevam namreč po operaciji in čakam, da bom med drugim spet lahko delala v našem vinogradu … Do takrat pa dopustim, da se drugi vadijo in krepijo v sočutju.

Nekdo je vprašal Boga: “Kje si? Kje je tvoja dobrota? Glej, tale je kruljav, invalid, oni je brez doma.” Bog pa odgovori: “Saj sem jima dal TEBE!”

Spoštujmo ŽIVLJENJE in po svojih močeh pomagajmo tudi svojcem težko obolelih.

Z ljubeznijo,

Magda Bogša


Foto: osebni arhiv

Iskanje zob in vtikanje uhana v nos med cerkvenimi klopmi?

Nekoč naju je z ženo pot vodila mimo enega od romarskih krajev pa sva zavila še v tamkajšnje svetišče. Bilo je zgodnje popoldne, ko ni bilo svetih maš in obredov. Skratka čas, ko si sam s svojim Bogom, ko lahko tiho moliš, brez besed izliješ svoje stiske in bolečine ter prisluhneš odgovorom. V cerkvi je bilo le nekaj redkih romarjev. Usedla sva se stran od drugih in tedaj sem jo opazil ...
Franci Šinkar

“Tega blagoslova ne bi videli, če bi upoštevali njeno željo po čimprejšnji smrti”

Globoko me prizadene dejstvo, da bomo na referendumu odločali o vrednoti življenja. Življenja, ki ga nismo sami načrtovali ali si ga podarili, pač pa nam je bilo podarjeno iz rok Gospodarja življenja z vsemi odtenki vred. Uporablja se jezik lažnivega sočutja, ki mu mnogi nasedejo, v številnih domovih naše dežele pa se pišejo zgodbe resničnega sočutja do bolnih, onemoglih in ostarelih, zgodbe hvaležnosti za življenje. Vas zanima del naše zgodbe?
Vilma Siter

Moj mož – trdna skala v poporodnem viharju

Ob pripravi na porod sem premišljevala svojo prvo izkušnjo, ko sem postala mamica. Ni me skrbel ne potek poroda, ne bolečina, ne logistika, ampak poporodno obdobje. Mogoče sem prav predvidevala, mogoče je šlo za samouresničitveno prerokbo, kdo bi vedel, a imela sem prav. Tretji dan po porodu me je zajela strašna tesnoba in črni pogledi na svet in prihodnost. Nikoli še nisem bila ujeta v tak vrtinec misli in podob ...
Tinkara Čerin

Komentiraj