Zadnja večerja pri nas doma

,

Danes, na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, beremo Markov zapis zadnje večerje (Mr 14,12-16.22-26). Povsem možno je, da je bila zadnja večerja pri Marku doma. V njihovi družinski jedilnici. Za orientacijo, Marko je bil v tistem času še najstnik. Kasneje, ko je odrastel, ga je Pavel vzel zraven na svoje potovanje.

Marko nam razkrije zanimive podrobnosti

Podrobnosti, ki nam lahko marsikaj spregovorijo za naše življenje. Začne se z učenci, ki želijo svojemu učitelju pripraviti velikonočno jagnje. Želijo mu pripraviti to večerjo. In Gospod sprejme to dobro voljo. Tudi mi želimo nekaj narediti za Boga in on to vedno sprejme.

Hkrati pa nas potrpežljivo in nevsiljivo uči drugačne modrosti. Ta modrost je, da je on izvir življenja. Da ne bomo mi njemu pripravili velikonočnega jagnjeta, ampak bo on sam postal velikonočno jagnje za nas.

Dve dragocenosti

Prva je, da Gospod sprejme to našo pobudo, ampak on določi kraj, kje se bo to zgodilo. In to je pri nas doma. Pošlje učence, naj grejo k določenemu možu in mu rečejo, da želi pri njem obhajati veliko noč s svojimi učenci.

Pri tebi. Kraj, kjer želi Gospod izkazati svojo ljubezen, je moje/tvoje življenje. Kot da bi mene ali tebe poklical po imenu in rekel: “Tomaž, pri tebi doma želim pokazati, kako zelo vas ljubim.”

In druga dragocenost je to, da je on tisto jagnje, ki je že pripravljeno. Zanimiva je igra besed v evangeliju: “Pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.” (Mr 14,15)

Postajamo to, kar jemo

Gospod je prvi, ki pripravi velikonočno jagnje, Gospod je prvi, ki ljubi, prvi, ki se da. Daje svoje meso v hrano. Želi, da se združimo z njim. Tesnejšega stika z Gospodom, tesnejše povezanosti si ne moremo predstavljati.

Sveti Avguštin je rekel, da se pri prejemu Kristusovega telesa mi spreminjamo vanj. Pri maši se kruh spremeni v telo in vino v kri, ampak tudi mi, ki uživamo Gospoda, se spreminjamo v Kristusa. Evharistična molitev pravi: “Mi postanemo telo vstalega Kristusa.” Nič manj. Mi, ki se hranimo z evharistijo, postanemo telo vstalega Kristusa.

Izkusimo to pretresljivo ljubezen

Njegova ljubezen gre do konca. Vzame materijo, ki povzame stvarstvo. Prav zato, da bi se mi hranili s hrano, ki ne nahrani le telesa, ampak tudi dušo in duha. In smo nahranjeni za večno življenje.

Ko to sprejmemo, se šele začne tisto, kar smo na začetku začutili kot željo: Gospod, kako naj ti sedaj odgovorim na to veliko ljubezen, ki si mi jo izkazal? To se zgodi pa po maši. Gospod nas pošlje, da to, kar nam je on naredil, delamo zdaj mi drugim. Če nam je odpustil, smo povabljeni odpustiti nekomu, ki nas je prizadel, ranil. Če je on dal kruh Judu, nas uči, da lahko ljubimo tudi tiste, ki nas izdajajo.

To je naša evharistija življenja

Nadaljuje se v življenju. Praznik svetega Rešnjega telesa in krvi je poseben dan v letu, ko smo povabljeni, da se potopimo v to veliko skrivnost. Ugotovimo pa, da ta skrivnost objame vse naše življenje.

Zaobjeti smo v to veliko skrivnost ljubezni, ki je skrivnost evharistije. Evharistija nas dejansko uči živeti, živeti zares.


Foto: Canva

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.