Ko pomislim na dogajanje v naši domovini, me globoko prizadene dejstvo, da bomo na referendumu odločali o stvareh, ki jih je Bog prepovedal že na začetku časov. Mislim namreč na vrednoto življenja. Življenja, ki ga nismo sami načrtovali ali si ga podarili, pač pa nam je bilo podarjeno iz rok Gospodarja življenja z vsemi odtenki vred.
Menim, da bi se morali naučiti ločevati, katere so stvari, o katerih je prav, da se odločamo in o katerih človek ne bi smel odločati.
Jezik lažnivega sočutja proti zgodbam resničnega sočutja
Žal so danes ljudje vedno bolj naklonjeni ideji o prostovoljni prekinitvi življenja, kar imenujejo prostovoljni samomor, v katerega želijo poriniti tudi zdravnike in zdravstveno osebje. Uporabljajo namreč jezik lažnivega sočutja, ki mu mnogi nasedejo, saj so tega zavajajočega besedičenja polni tudi mnogi mediji. V številnih domovih naše dežele pa se pišejo zgodbe sočutja do bolnih, onemoglih in ostarelih, zgodbe hvaležnosti za življenje. Osebno menim, da bi bilo vredno o teh zgodbah več govoriti in pisati, da bi te zgodbe prinašale novo upanje in bi prevladale nad zgodbami obupa, žalosti in osamljenosti.
Naša zgodba
Naša mama se že kar nekaj zadnjih let bori s črnogledostjo in depresijo. Ko se ni več počutila tako koristno kot nekoč, ko ni bila več sposobna opravljati gospodinjskih del, je izgubila smisel bivanja. Oče ji je vsa leta stal ob strani, ji pomagal in stregel, kolikor je mogel. Na stara leta se je naučil kuhati, kar prej ni nikoli delal in nam s tem kazal zgled zvestobe v dejanjih, ki trajajo do konca. Decembra sta praznovala 70. obletnico poroke.
Vsi opazujemo očeta, kako je pri 94 letih sposoben potrpežljivo prenašati ne le mamino (92) nenehno jamranje, pač pa tudi njeno stalno moledovanje o tem, kdaj bo že končno prišla smrt. Čeprav mu je težko, ji z dejanji dokazuje, da jo ima rad kljub temu, da ne zmore več delati in služiti tako, kot je to delala celo življenje. Pa ni služila le njemu, pač pa tudi vsem nam. Zato je prav, da to njeno/njuno podarjanje tudi vsi mi njeni potomci s hvaležnostjo negujemo v svojih srcih in jima stojimo ob strani, dokler in kolikor lahko.
Pred Veliko nočjo je mami padla in si zlomila stegnenico
Bila je operirana in po enotedenski hospitalizaciji smo z nego nadaljevali doma. Kar nekaj tednov je bila potrebna nenehna pomoč in nega, ponoči in podnevi. Kako sem bila takrat hvaležna za veliko družino, saj smo se lahko dogovarjali in izmenjavali pri negi!
Na začetku smo bili vsi v veliki stiski, saj nismo vedeli, kako bo vse potekalo. Potrebno je bilo veliko prilagajanja, učenja, pa tudi dogovarjanja. Najtežje so bile noči. Sama sem ob jutrih, predno sem noč preživela ob mami, iskala Božjo nit v prebiranju Božje Besede. Svoje strahove, pričakovanja in neznanke sem izročala v Jezusove roke. Prosila sem za posebno maziljenje Svetega Duha in za Njegovo pomoč. Prosila sem za vse nas, ki smo bili udeleženi v tem procesu, da bi zmogli vse napore.
Večkrat me je Božja beseda močno nagovorila in vse je bilo lažje. Nekega dne sem prebrala: »Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Jn 10,17-18). Zdelo se mi je, da mi želi Jezus reči: »Pojdi in tudi ti tako stori! Jaz sem tako delal, zdaj si na vrsti ti. Predvsem pa v vsem zaupaj Vame!«
Ponovno v šoli z osebnimi trenerji
V globini srca sem razumela, da odhajam k staršema z zaupanjem in hvaležnostjo, predvsem pa v zavedanju, da ne grem sama. Gospod gre pred menoj in z menoj, On mi daje moč. Dojela sem, da pomagati ostarelima staršema, pomeni negovati Jezusa v njima. Prevzelo me je neko notranje veselje, ki je v veliki meri vsaj za nekaj časa odneslo moje strahove.
Ozavestila sem dejstvo, da sem ponovno v šoli z osebnimi trenerji, in da se bodo lekcije nizale druga za drugo. Ene so bile polne Božjega dotika, druge pa zaznamovane z našo človeško in grešno naravo. Spominjam se, kako sem neko noč ob mami vstajala s tako lahkoto, da sem vedela, da mi Gospod daje moč in mir. Ko se je zdanilo, sem opazila, da je mami že budna in me opazuje. Njen obraz je izžareval neko notranjo milino in lepoto, na njem je počival mir in velika hvaležnost. Te spremembe sem bila vesela, saj je bila prejšnji dan zelo vznemirjena in negativna do vsega, kar je kdo rekel ali naredil. Bili pa so dnevi, ko me je prevzela nemoč in strah pred vsem, kar je bilo pred nami. V takih trenutkih sem si le ponavljala besede: »Dosti je dnevu lastna teža!« In res sem vedno znova potrebovala novo dozo zdravilne Božje besede.
Odtenki časa tudi v odnosih
Ko tako premišljujem o njuni zgodbi, v njej vidim odtenke časa, v katerem sta živela. Poročila sta se mlada, komaj 8 let po koncu 2. svetovne vojne, ki ju je oba zaznamovala. Obema je namreč vojna (in čas po njej) vzela očeta, kmalu pa je očetu umrla še mama. Sicer pa se o teh težkih časih pri nas doma nismo nikoli pogovarjali. Te čase je namreč zaznamovala tišina in molk, nad njimi pa je lebdela represija in strah. Tudi gradnji odnosov ti časi niso bili naklonjeni. Oče in mama nista imela priložnosti, da bi se vključila v zakonsko skupino. Takrat jih še ni bilo. Mi smo prva generacija, ki ji je bila dana ta možnost, in obenem tudi prva, ki se je zavestno začela učiti veščin komunikacije. Ni torej čudno, da imava midva z možem na tem področju še veliko manevrskega prostora za izboljšave. 🙂
A tu še ni konec zgodbe!
Sicer pa smo v odnosih naših staršev otroci pogrešali izkazovanje nežnosti, spoštovanja drugačnosti, več strpnosti in več pogovorov. Ko pa smo pred Veliko nočjo mamo odpeljali v bolnico, je bil očka zaradi tega ves potrt in žalosten in jo je zelo pogrešal. Takoj po operaciji smo ga odpeljali k njej na obisk in videli, kako sta se razveselila drug drugega. Z njenim prihodom domov se je v njunem odnosu začelo novo, boljše poglavje, ki mu lahko rečemo kar Božja zgodba:
Postala sta prijaznejša drug do drugega in večkrat si povesta, kako se imata rada. Ko zdaj po kosilu na kavču v dnevni sobi skupaj počivata, se držita za roke.
Te njune medsebojne dinamike ne bi videli, če bi upoštevali mamino željo po čimprejšnji smrti. Tolažili smo jo, da je prav po njima in zaradi njune zveze nastalo toliko novih življenj in da je njeno življenje prav toliko vredno kot takrat, ko je še lahko delala.
Pripovedujmo o blagoslovih, ki se dogajajo
Vem, njuna zgodba še vedno ni končana, a smo kljub njuni telesni onemoglosti in mamini demenci, ki je po padcu še napredovala, še vedno priče Božjemu delovanju v njunem odnosu. Priče smo zgodbi, ki je potrebovala vrsto let in veliko preizkušenj, da je zdaj, če smem tako reči, pognala nov cvet.
Sveto pismo pravi, da se blagoslovi prenašajo na 1000 generacij. Če je temu tako, ni prav, da govorimo le o travmah, ki se prenašajo do 7. rodu. Prav je, da se spominjajmo in pripovedujmo o blagoslovih, ki se nenehno dogajajo pred našimi očmi.
Človek nima pravice odločati o življenju in smrti.
To mu ne pripada! Ko človeka obsodimo na smrt oziroma mu pomagamo prostovoljno prekiniti življenje, prekinemo tudi tok blagoslovov za naslednje generacije. (Lepše se sliši, da nekomu pomagamo prostovoljno prekiniti življenje, kot če bi rekli, da smo komu pomagali pri samomoru, kajne?)
Raje dovolimo, da se človeške zgodbe po naravni poti izpišejo do konca, in bolnim, onemoglim in ostarelim stojmo ob strani, Bogu pa pustimo, kar pripada samo Njemu. Kajti kljub naporom, bolečinam in večkrat tudi žalosti smo generacijam, ki prihajajo za nami, dolžni posredovati blagoslove, ki jim bodo še kako prišli prav.
Foto: Canva, osebni arhiv, arhiv DiŽ
