Prispevki

Svoje življenje daješ zame in mi pri tem ničesar ne očitaš

, Avtor: Gostujoči avtor
Nemoč se zažira v moje telo ... S poslednjimi močmi obrnem glavo, da bi s pogledom še enkrat zaobjela s turobnostjo napolnjen prostor. Takrat ga zagledam. Njega, povitega v povoje. Na kamniti podlagi, mrzli in trdi, počiva njegovo telo. Kdaj so te položili v moj grob, Gospod? Nisem vredna, da ležim ob tebi ... Zdi se, da kamen, neživ in trd, nežno nosi Njega, njegovo izmučeno telo. Kamen nima rok, mi pa jih imamo ...