Postna spodbuda za zakonce – a le za najpogumnejše!

V gospodarstvu in financah se menjujejo obdobja blaginje in rasti ter obdobja nezadržnih padcev in krize. To je vedel že egiptovski Jožef, ki je faraonu razložil pomen sanj o sedmih debelih in sedmih suhih kravah (1 Mz 41, 17-32). Še več, s premišljenimi potezami (1 Mz 41, 34-36) je Egipt obvaroval lakote. Pravzaprav se Jožefova zgodba bere kot poslovni priročnik, ki velja še danes.

Na žalost pa smo ljudje nagnjeni k temu, da v obdobjih gospodarskih čudežev pozabljamo na nauke preteklosti.

Takrat zapravljamo denar, ki ga nimamo, da kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, in to samo zato, da bi naredili vtis na ljudi, ki jih tako ali tako ne maramo.

Postavljanje pred sosedi, bahanje z novimi avtomobili ali drugimi igračkami, razmetavanje denarja za sto stvari … – ali nas to šopirjenje naredi srečne? Razmetavamo denar, ki ga sploh še nismo zaslužili, plačilne kartice uporabljamo, kot da to ni pravi denar, saj bo naš račun bremenjen šele čez en mesec, skratka, obnašamo se, kot da smo ob pamet.

Potem pa kot strela z jasnega udari kakšna kriza, ki nas prizemlji in strezni. Če imamo dosti pod palcem, še nekako preživimo, pač zategnemo pas in upamo, da bo kriza čimprej minila. Težava je, če nimamo rezerve za hude čase.

(Ne)pripravljeni na krizo

Vse resne institucije imajo pripravljene načrte za nepredvidene razmere. V banki na primer, kjer sem svoje čase delal, smo imeli za vse svoje lokacije natančno razdelane postopke – do zadnjega obrazca, ki bi ga morebiti potrebovala stranka, pa četudi bi v Kopru zapadlo dva metra snega ali v Kranju poplavljalo morje!

Tudi zakon spada med zelo resne zadeve. Ni sicer treba, da imata zakonca poln fascikel načrtov, po katerih se bosta ravnala v vseh možnih in nemožnih situacijah.

Je pa lepo, če o finančni trdnosti razmišljata takrat, ko jima ni še nič hudega. Da dajeta na kupček. Ker sedem suhih krav enkrat vsekakor pride …

Je že tako, da bi človek moral doživeti kakšno pravo, trdo izkušnjo, na primer čakanje v vrsti za Karitas ali Rdeči križ, da bi se streznil in znal ceniti svojo lastno blaginjo. Da bi videl tudi, kakšno je življenje pri tleh, da bi začutil resnično stisko (ne samo tiste, ki jo sam doživlja ob padcu borznih tečajev). Na žalost pa je takrat že malo pozno za kakšno hudo varčevanje.

Postna spodbuda

V primeru, da imata zakonca še oba službo, si lahko privoščita eno koristno postno akcijo: 40 dni poskušata preživeti samo z eno plačo. To je dobra vaja za krizne čase. Morda v znak solidarnosti z brezposelnimi in tistimi, ki živijo pod pragom revščine. Živimo namreč v časih, ko je službo precej lažje izgubiti kot pa dobiti, še posebno, če si krepko čez petdeset in že malo zastarel in iztrošen (kot recimo v mojem primeru), da o mladih, ki ne dobijo zaposlitve, primerne svoji izobrazbi, sploh ne govorim.

Ali si upata poskusiti?

Preživljanje družine z eno samo podpovprečno plačo je, na primer, zahtevno, ni pa nemogoče. Terja dobro organizirana zakonca, odgovornost obeh, finančno disciplino in prepoznavanje stvari, ki jih resnično potrebujeta. Odreči se je treba marsičemu, tudi dopustu, če ne gre drugače. Predvsem pa se je treba odreči vsej bleščeči, mamljivi, vendar nepotrebni trgovski navlaki. Govorim iz lastnih dolgoletnih izkušenj.

Rezultat

Če uspeta preživeti, ne da bi načela še drugo plačo, bosta za veliko noč imela privarčevano eno plačo in zavest, da sta se sposobna soočiti tudi z nenadno izgubo dela dohodka. In ker je bila to samo vaja, stresni test, si lahko oddahneta in takoj zapravita privarčevano plačo. Ali pa jo pustita za hude čase in se še bolj premišljeno lotita varčevanja in ustvarjanja notranjih rezerv. Odločitev je samo vajina …

---

foto: Canva