V starih časih so se po obzidju sprehajali oboroženi možje in s svojo budnostjo zagotavljali, da so barbari ostali zunaj. Tako so meščani – predvsem žene in otroci – ostali varni v zavetju svojih bivališč.
V Svetem pismu sta dve vrstici, za kateri se zdi, da sta namenjeni nam, možem. Zapisani sta v kratkih odsekanih stavkih, skoraj v obliki vojaških povelj: Budni bodite, stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse dela iz ljubezni. (1 Korinčanom 16,13–14) Si prestavljam, kako sveti Pavel uperi svoj prst v naše moške prsi in nam zapove – kratko in razumljivo. Da bi si zapomnili in izvrševali.
Kaj je budnost?
Budnost je več kot le ne-spanje, izraža pozornost, pazljivost, skrbnost, je stanje, v katerem mož skrbno opazuje, od kod se bliža sovražnik, da ga bo pravočasno zaznal in odgnal. Je nasprotje od ravnodušnosti, nezanimanja, lahke preslepljenosti.
Male lisice – velike uničevalke
Začeli bomo z malim. Posebej težko je namreč biti pozoren na drobne stvari, na “male lisice”, o katerih govori zaročenka v Visoki pesmi: Polovite nama lisice, male lisice, uničevalke vinogradov, ker sta najina vinograda v cvetju. (Visoka pesem 2,15) V mislih imam stalne drobne motnje pozornosti zaradi množice vsakodnevnih informacij, ki polnijo naše misli in najedajo bistveno – odnos z Bogom, z ženo in otroki. Tudi intimnost med možem in ženo.
Male lisice so prispodoba drobnih stvari, ki jih zlahka spregledamo in zanemarimo. Prav zato so tako škodljive. Poloviti jih je treba in odstraniti, bolje redno odstranjevati, da bodo naši “vinogradi” po cvetenju dobro obrodili.
Barbare kar sami spustimo v naša bivališča
Mož na obzidjih mest danes ni več, niti obzidij okoli bivališč nimamo več. Možje smo pa v gonji za ‘imeti več’ zaspali. Niti toliko nismo budni in pozorni, da bi se zavedali, da “barbari” še vedno vdirajo v naša bivališča. Pravzaprav jih kar sami spustimo – prek optičnega kabla in pametnih telefonov – v naše otroške sobe in omogočimo, da se pošastno-perverzne-pornografske vsebine naselijo v naše glave in v glave naših otrok. In uničujejo odnose: med možem in ženo, med fantom in dekletom, med starši in otroki, med generacijami. To je “naš nasprotnik hudič, ki hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl” (prim. 1 Peter 5,8).
Biti možat, biti močan … delati iz ljubezni!
Moških je vedno manj. Takih ‘možatih in močnih’ – na Božji način, ‘trdnih v veri’ (prim. 1 Korinčanom 16,13) in takih, ki so tako kot Kristus pripravljeni ‘ljubiti svoje žene, da bi dali zanjo sami sebe’ (prim. Efežanom 5,25).
Spominjam se novega leta 2015, ko je v Kölnu množica mladih moških napadla preko 500 deklet. Kje so bili takrat nemški moški, da niso zaščitili svojih žensk? Kako bi se v taki situaciji odrezali slovenski moški? Bi bili tudi taki “softiči”?
Zdi se, da evropski moški ne zaznavamo več bistvenega, tega, kar je intuitivno vedel že pračlovek, ki je v vdoru moških na njegovo ozemlje videl nevarnost za svoje ženske in se jih je upal ter bil tudi pripravljen zaščititi. Tako, da se je s telesom postavil pred votlino in se boril.
Iz levov v mucke?
Morda nismo več budni, morda se zanašamo, da bodo naše delo opravile “službe”, morda zato, ker smo postali družba, kjer v razrahljanih družinah ni več lika očeta, ki bi se boril za svoje lepotice – ženo in hčere. Lik očeta se v medijih stalno omalovažuje (risanke, filmi). S sekularizacijo pa smo postali še družba brez nebeškega Očeta.
Bojevanje, pa čeprav za dobro, se v kali zatira od povsem ranega otroštva naprej. Angleška pisateljica Dorothy L. Sayers je zapisala: “Uspešno smo porezali kremplje Levu iz Judovega rodu in ga spremenili v udomačenega in milega hišnega mucka, primernega za blede kurate in pobožne starke.” Tako kot Jezusu v 2000 letih smo evropskemu moškemu v 100 letih porezali kremplje in ga spremenili v mucka. Moški bo moral spet postati lev, a ne “mačističen” in zapostavljajoč žensko, pač pa služeč in tak, ki ‘išče sodelovanje in ne tekmuje’. Tak, ki vsakodnevno umira svojemu egoizmu, a prevzame odgovornost: takrat ko je treba – budnost, tako kot je treba – ‘vse se dela iz ljubezni’ (prim. 1 Korinčanom 16,14).
Članek je bil prvotno objavljen v Reviji Družina in Življenje, marec 2017
Foto: Scott Walsh, Unsplash
Draga natti, se strinjam, da se da pretiravati. O pretiravanju v eno smer sem govoril jaz (oni izrek o skavtih), o drugem govoriš ti. Če pa bi generalizirala, bi se gotovo oba strinjala, da smo danes pretirano zaščitniški – predvsem mame (kar je sicer v njihovi naravi, ki je neuravnotežena z moško naravo) pa tudi očetje, ki smo v resnici poženščeni. Kolega – ne iz DiŽ-a – je enkrat izustil precej grob izraz – objajčeni moški (smo ob jajca).
Praviš: “Mnoge mame smo v resnici zelo močne in si želimo ter delamo na tem, da naši sinovi zrastejo v poštene, skrbne, delovne, ljubeče “viteze”,… ki bodo znali skrbeti za ženo in otroke, in bodo prava glava družine.” Na tem morajo delati – z zgledom in besedo – očetje, pa ne delaj(m)o.
Lik mame pa je sedaj čedalje pogosteje predstavljen takole: “Otrok zmore desetkrat toliko kot misli njegova mama.”
Draga natti, tako je. Ko se izreče takle stavek – v originalu: Skavt zmore dvakrat toliko kot sam misli da zmore in desetkrat toliko kot misli njegova mama.” – je treba računati na generaliziranje. V resnici se vedno bolj dogaja – tudi pri skavtih – da (predvsem) mame ne pustijo otrok na težje dejavnosti. Kar jih ovira v razvoju.
Da, Aleš. Vem za aktivnosti, ki so jih dejansko doživeli otroci aktivnih odraslih skavtov in so bili očetje (!) zgroženi, da so otroke vodniki pustili v za njihovo starost res neprimerne aktivnosti. Ob tem so žalostni. Tudi zato, ker sedaj otroci nočejo več biti skavti. Žalostna je tudi zgodba mladega skavta, ki je pred par leti umrl pri hoji na goro na vroč poletni dan pod vodstvom patra v Italiji. Njegova mama je patru zaupala in verjela, da otrok zmore velik napor. Sedaj ne vem, ali so moški res postali tako poženščeni, da jim je vse takoj preveč težavno, ali je nekdo izgubil zdravo kmečko pamet. Moderni človek ima več bolezni. Ena od teh je občutek “vse zmoremo”. Mnoge mame smo v resnici zelo močne in si želimo ter delamo na tem, da naši sinovi zrastejo v poštene, skrbne, delovne, ljubeče “viteze”,… ki bodo znali skrbeti za ženo in otroke, in bodo prava glava družine.