V Prvi Mojzesovi knjigi 2,24 piše: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« Gospod je to naredil, ker je vedel, da mož postane celota le z ženo. S tem je bila človeku dana čudovita naloga, da skupaj dajeta naprej življenje. Te besede se v Svetem pismu ponovijo še nekajkrat. Kar pomeni, da je pomembno in potrebno, da mož in žena zapustita svojo družino in si ustvarita novo.
Kako na zdrav način zapustiti primarno družino?
Gotovo na način, da smo staršem hvaležni za vse, kar so storili za nas: da so nas vsa ta leta vzgajali, nam pomagali na poti do izobrazbe, osebne identitete, zaupanja … In hkrati, da se zavedamo, da so naši starši samo ljudje, velikokrat ranjeni, nepopolni in da so nam dali toliko, kot so zmogli in znali.
Starš, ki je odgovorno opravil svojo starševsko vlogo, ne pričakuje, da mu bo otrok lahko ves njegov trud povrnil. To ni namen starševstva. V realnosti pa se velikokrat srečamo z dinamikami, tako na strani staršev kot tudi na strani otrok, da je odhod otroka izjemno boleč.
Pričakovanja, pričakovanja
Starši pričakujejo, da jim bo otrok na nek način »poplačal« vsa ta leta njihovega truda. Pričakujejo, da jih bodo otroci pogosto obiskovali, jim namenili več časa, skrbeli za njihovo socialno okolje in družabno življenje. Kako težko je otroku, ko sliši od starša: »Že dolgo vas ni bilo na obisku«, ker je v teh besedah starša očitek, da ne skrbi dovolj za svoje starše.
Še težje situacije so, ko starša nimata dobrega zakona in mora otrok stopiti na mesto mediatorja med njima ali pa mora sin postati partner materi in hči partnerka očeta. Ko je otrok postavljen v tako vlogo v prvotni družini, ne more v polnosti zaživeti v svoji novi družini.
Dejstvo je, da ta dinamika ne izgine sama od sebe
Človeka spremlja toliko časa, dokler je ne pogleda, ozavesti in razreši. Najtežje je, če eden od staršev umre in je otrok postavljen v vlogo starša, ki ga ni več. S tem otrok nezavedno postane partner materi ali očetu in izgubi otroštvo in mamo. Podobna dinamika je lahko tudi v enostarševski družini ali v ločeni družini.
Tako izkušnjo imava tudi midva z možem. Mož je izgubil očeta, ko je bil star dve leti, in jaz mamo, ko sem bila stara pet let. Moževa mama je sina (mojega moža) »postavila« za svojega partnerja. Mož je moral najprej to situacijo videti, ozavestiti, sprejeti in postaviti mami meje. To se ni zgodilo v trenutku, ampak je to bil večleten proces, potrebna je bila tudi strokovna pomoč, molitev in zaupanje, da nama zakramenti dajo moč in podporo pri tem. Pogosto sem se kot žena počutila v trikotniku – žal ne v tistem midva in Bog. Podobno je bilo v odnosu med mano in mojim očetom.
Z možem sva drug drugega »našla« zaradi enake bolečine in travme iz otroštva. In na neki ravni naju združuje tudi skupna pot iz te bolečine in travme. Nisva midva gospodarja življenja, ampak Oče, ki da preizkušnjo in da hkrati moč, da iz preizkušnje naredimo nekaj lepega v življenju.
Zamere ničesar ne rešijo
Otrok iz družine včasih odide z zamero in jezo na starše. Da ni od staršev dobil tistega, kar je pričakoval, kar bi mu morali ali lahko dali tako v čustvenem kot materialnem pogledu. V taki situaciji otrok pogosto hoče dokazati staršem, da bo njegov zakon boljši, da bo njegova vzgoja boljša … To dokazovanje samo kaže na njegovo zamero do staršev in veliko hrepenenje, da ga starši vidijo, pohvalijo.
Ko odrasel otrok vstopi v novo družino, ima ta družina prednost. To pomeni, da je vrstni red pomembnosti drugačen. Na prvem mestu je on in sozakonec, potem njuni otroci in šele nato starši in ostala žlahta.
Dano nama je, da sva že tast in tašča. V novi vlogi je pomembno, da se tako midva kot tudi najina poročena otroka zavedamo, da je sedaj ta vrstni red drugačen. Sva vesela, ko naju obiščejo, ko skupaj preživimo čas, ter sva vesela, ko imava čas samo zase.
Foto: iStock
Članek je bil predhodno objavljen v reviji Družina in Življenje.
