Dani in Vilma Siter: Molitev je proces »menjavanja srca«.

,

“Moliti ali ne moliti?” je danes vprašanje mnogih kristjanov. In predvsem, kako? Dani in Vilma Siter nam v izčrpnem intervjuju dajeta veliko koristnih in praktičnih napotkov s tem, ko odgovarjata na vprašanja kako, kdaj in zakaj molita.

Ker vaju je Bog poklical v skupno življenje, ker sta po zakramentu svetega zakona postala eno telo, »eno meso« (Mr 10,7), smeta tudi moliti skupaj kot eno meso, ena duša, eno srce. Kaj vama kot paru in kot vsakemu posamezniku pomeni molitev?

Dani:  Sem nezakonski otrok. Vero mi je posredovala mama, ki je redno hodila k maši, molila pred jedjo in pred spanjem, se pred križem ob poti prekrižala, ljudi, ki so delali na polju je pozdravljala z »Bog daj srečo!« Kljub mamini preprosti veri pa bi od te njene (tradicionalne) vere pri meni kaj dosti ne ostalo (svet in njegova ponudba me je vse bolj mamila), če mi ne bi prijatelj ob neki priložnosti omenil, da je z vero tako kot s poroko, da je potrebna moja osebna privolitev, saj me Jezus vabi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Takrat sem dojel, da Jezus trka na vrata mojega srca in želi biti moj prijatelj … In se je zgodilo. Nekega večera sem  molil nekako takole: »Poglej, Jezus, želim skozi življenje hoditi s teboj. Na široko ti odpiram vrata mojega srca in te vabim, da postaneš moj prijatelj. Zahvaljujem se ti za vse, kar si zame storil. Amen!« Ob tem dogodku sem napisal pesem Kaj čakaš prijatelj, zakaj ne greš odpret.

»Poglej, Jezus, želim skozi življenje hoditi s teboj. Na široko ti odpiram vrata mojega srca in te vabim, da postaneš moj prijatelj. Zahvaljujem se ti za vse, kar si zame storil. Amen!«

Danes lahko rečem, da je moja molitev sad moje odločitve oziroma moje privolitve. Molitev danes razumem kot prijateljsko komunikacijo, ki poteka med menoj in Bogom. Lepo je, če se prijatelja pogovarjata, kajne? Če pa pomislim na najino molitev – molitev para, moram reči, da ni lahka, in je vedno (vsaj pri nama) sad najine zavestne odločitve.

Midva moliva zelo različno, odvisno od dneva in narave dela. Najlepše nama je, če že takoj zjutraj, ko se zbudiva, v postelji objeta zmoliva Sveti angel in Tebe ljubim Stvarnik moj.

Vilma: Tudi zame je molitev moj osebni odnos z Jezusom, pogovor z njim in prebiranje Njegove besede, ki jo jaz imenujem Ljubezensko pismo Boga človeku. To je zame osnova vsake molitve. Midva moliva zelo različno, odvisno od dneva in narave dela. Najlepše nama je, če že takoj zjutraj, ko se zbudiva, v postelji objeta zmoliva Sveti angel in Tebe ljubim Stvarnik moj. Včasih nama uspe zmoliti tudi hvalnice, med vožnjo, ki je ni malo, pa redno moliva skupaj po svojih besedah in rožni venec. Najina skupna molitev je predvsem učinkovita takrat, ko se zaveževa za kakšno devetdnevnico kot priprošnjo za mnoge, ki so v potrebah ali preizkušnjah.

Kadar pa si nisva edina, in ko se spreva in se zdi, da je najina pripadnost drug drugemu kar nekam izginila, takrat vse v nama in okoli naju postane ena sama siva rutina, ki ne navdušuje – je brezbarvna. Za naju je to rdeča luč – alarm, da je treba najti pot nazaj v območje ljubezni. Tudi to se ne zgodi brez molitve.

Zakaj sploh molita?

Dani: Krščanstvo je odnos – odnos med Bogom in človekom. Največji nesmisel in neumnost je, kadar kdo hoče živeti krščansko življenje s svojimi močmi. Tak človek je že v naprej obsojen na neuspeh. Prav zaradi tega je molitev »vzpostavitev stika« – pretok moči. Danes vemo, da žarnica zasveti (električna naprava začne delovati), ko vzpostavimo stik z električno napetostjo. Tudi mi začnemo kot kristjani »delovati«, ko se povežemo z izvorom moči. Midva sva se s tem načelom krščanskega življenja seznanila takrat, ko nama je bilo dano razumeti, da je edini, ki lahko krščansko življenje v polnosti živi, Jezus sam. In Jezus želi svoje življenje po Svetem Duhu, ki ga je položil v naša srca, živeti v meni in po meni. Na meni je le, da mu to dovolim, in da vsak dan znova poskrbim za »povezavo« (molitev). Bog mi je namreč dal svobodno voljo in tako se lahko sam osebno odločim, da želim živeti v neposrednem stiku z njim. Ali kot je Jezus dejal: »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni« (Jn 15,4).

Midva sva se s tem načelom krščanskega življenja seznanila takrat, ko nama je bilo dano razumeti, da je edini, ki lahko krščansko življenje v polnosti živi, Jezus sam. In Jezus želi svoje življenje po Svetem Duhu, ki ga je položil v naša srca, živeti v meni in po meni. Na meni je le, da mu to dovolim, in da vsak dan znova poskrbim za »povezavo« (molitev).

Vilma: Moliva zato, ker čutiva, da je za naju molitev pot edinosti, pot, po kateri učinkovito gradiva najin odnos. Brez tega oziroma brez te najine molitvene zaveze bi lahko bilo v življenju zelo hudo, tako pa nama je lepo. Kadar pa si nisva edina, in ko se spreva in se zdi, da je najina pripadnost drug drugemu kar nekam izginila, takrat vse v nama in okoli naju postane ena sama siva rutina, ki ne navdušuje – je brezbarvna. Za naju je to rdeča luč – alarm, da je treba najti pot nazaj v območje ljubezni. Tudi to se ne zgodi brez molitve. 

Pomembna je molitev posameznika, kot tudi zakonska molitev. Kako izvedeta in najdeta čas za oboje?

Dani: Moja osebna molitev je običajno zjutraj, ko je dan še mlad (nepopisan list papirja). Sam Bogu najprej odgovorim na vprašanje: »Kako si, kako se danes počutiš?« (nekdo mi je nekoč rekel, da me moj prijatelj Jezus najprej vpraša, kako sem). Potem mu »prisluhnem« (Jezus mi spregovori po svoji besedi – po Svetem pismu).

Ko sem o tem premišljeval, sem ugotovil, da je četrt ure pravzaprav dobra stotinka dneva (dan ima 1440 minut) in je to zares minimalen čas, ki ga želim preživeti s svojim Prijateljem, da z njim ohranim dober odnos.

Na začetku najinega prijateljevanja sem običajno najprej prebral en odlomek iz Stare zaveze, en psalm ali pregovor in en odlomek iz Nove zaveze. To mi je vzelo približno četrt ure. Ko sem o tem premišljeval, sem ugotovil, da je četrt ure pravzaprav dobra stotinka dneva (dan ima 1440 minut) in je to zares minimalen čas, ki ga želim preživeti s svojim Prijateljem, da z njim ohranim dober odnos. Zadnje čase prebiram dnevno Božjo besedo in uporabljam Besedo med nami, ki izhaja pri Družini. Najina skupna molitev pa je, kot že rečeno, sad najine skupne odločitve.

Vilma: Jutranji čas je zame najlepši čas dneva. Tudi zato, kar od svojega dvajsetega leta naprej gojim navado, da ga preživim ob Jezusovih nogah. To mi narekuje, da svoj dan tako načrtujem, da mi je ta čas kot prioriteta, nikakor pa ni obveza, pač pa potreba in veselje. Poleg Svetega pisma obvezno uporabljam zvezek in pisalo. Prav ta način, da svoja občutja, probleme in težave zapišem v zvezek, mi pomaga redno k predelovanju težkih vprašanj. Seveda pa si zapišem tudi rešitve, ki mi jih Gospod po svoji Besedi in Svetemu Duhu naklanja. Pri tem se večkrat soočam s sušo, ko se mi zdi, da je Gospod tiho in mi ne spregovori.

Jutranji čas je zame najlepši čas dneva. Tudi zato, kar od svojega dvajsetega leta naprej gojim navado, da ga preživim ob Jezusovih nogah.

Takrat s tem ne neham, pač pa delam po veri, saj se zavedam in vem, da On ve za vse moje težave in pozna vsako moje počutje. Pravzaprav se z leti in rednim srečevanjem z Njim krepi tudi zavedanje, da je On z mano v vsaki situaciji. In vera raste. Ključnega pomena je torej moja zvestoba dani besedi oziroma obljubi, saj Gospodova zvestoba ni nikoli vprašljiva.

Kako se na skupno molitev pripravita?

Dani: Ko se odločiva, da bova za nek namen oziroma potrebo skupaj dalj časa molila (recimo devetdnevnica, mesec ali dva), naju to pritegne k redni molitvi, ki je običajno zjutraj ob kavici in Božji besedi, in pred odhodom na delo. Drugače pa skupaj moliva, ko se voziva (voziva se pa veliko), ko najin avtomobil postane, kot je rekla prijateljica Katarina, najina kapelica. Včasih skupaj zmoliva tudi Hvalnice ali Večernice. Se pa zgodi, da se zjutraj še v postelji Bogu skupaj zahvaliva za nov dan in mu ga posvetiva.

Kakšni so vajini »koraki« do molitve?

Dani: Ko moliva vsak zase, imava vsak svoj ritual. Sam vedno sedem na svoj počivalnik, vzamem v roke pisalo, zvezek, Sveto pismo in Besedo med nami. Najprej za nekaj trenutkov zaprem oči, da se postavim v Božjo prisotnost. V teh trenutkih poskušam ozavestiti, kdo sem in kdo je Oseba, s katero začenjam pogovor. Večkrat mi moj in Božji nasprotnik poskuša prišepetavati, da je vse brez veze, da sem preveč slab, da bi imel ta privilegij – pogovarjati se z Bogom … Te misli odženem, ko zavestno prosim Jezusa, naj me napolni s svojim Svetim Duhom in naj mi pomaga spoznati njegovo ljubezen. Potem, ko tako »prižgem Luč«, gre vse lažje. Ko moliva skupaj z Vilmo, pa večkrat drug drugega prekrižava z blagoslovljeno vodo.

Večkrat mi moj in Božji nasprotnik poskuša prišepetavati, da je vse brez veze, da sem preveč slab, da bi imel ta privilegij – pogovarjati se z Bogom … Te misli odženem, ko zavestno prosim Jezusa, naj me napolni s svojim Svetim Duhom in naj mi pomaga spoznati njegovo ljubezen. Potem, ko tako »prižgem Luč«, gre vse lažje.

Vilma: Midva sva vedno bila mnenja, da mora vsak zase graditi molitev. Jaz namreč drugače doživljam stvari, drugače čustvujem, drugače kompliciram, zato tudi molim po svoje. Resno mislim, da kjer par moli vedno samo skupaj, je čas, da začneta razmišljati tudi o individualnem času z Gospodom. Zelo pomembno je ustvariti si rutino, pa ne zato, da bi bila molitev rutina, pač pa da se mi ni treba vsak dan boriti z vprašanjem ali naj vstanem za molitev ali ne. To mora biti rutina, da mi red pomaga vzdrževati stik z Gospodom. Prepričana sem, da če tega ni, se mi kmalu ne bo zdelo več potrebno iskati tega časa. Preveč obveznosti imamo, da bi se nam čas ponujal sam. Če bom torej mislila, da bom molila takrat, ko bom imela več časa, ko bodo otroci zrasli ali ko bom stara, tega časa nikoli ne bo. Zato mora biti tu ključna moja odločitev.

Zelo pomembno je ustvariti si rutino, pa ne zato, da bi bila molitev rutina, pač pa da se mi ni treba vsak dan boriti z vprašanjem ali naj vstanem za molitev ali ne. To mora biti rutina, da mi red pomaga vzdrževati stik z Gospodom.

Če razumem, da je Jezus umrl zame in za moje grehe, da me tako zelo ljubi, da mi želi vse najboljše, potem je tudi moja odločitev za čas, ki ga namenim samo Njemu, odraz tega, kako so v mojem življenju postavljene moje prioritete. In če Stvarnik, ki mi je podaril življenje ni vreden, da mu podarim čas za molitev, potem se moram resno vprašati ali mi sploh kaj pomeni. Mogoče pa je tak odnos, ko kdo reče, da »nima časa za molitev«, trenutek, da ta oseba ponovno povabi Gospoda v svoje življenje in mu preda vajeti svojega življenja. Sama zaupam, da On najbolje ve, kako voditi oziroma pisati mojo življenjsko zgodbo.                                                          

Kako molita? Imata kakšen poseben obred?

Dani: Sam običajno molim sede in po tihem. Kadar molim v skupini, molim naglas in najraje spontano. In ko tako molim, v molitev vključim vse trenutne potrebe (svoje in potrebe drugih v skupini), zahvale, prošnje, slavljenje, načrte, ljudi, ki so se mi priporočili v molitev … Osebno molitev običajno zaključim z molitvijo po obrazcih, ki jih molim že od otroštva: Sveti angel, O Gospa moja, Tebe ljubim …
Sicer pa menim, da je molitev para »najtežja molitev«. Midva se vedno znova trudiva za najino skupno molitev, vendar nama vedno ne uspeva. So obdobja, ko lahko moliva skupaj, ko moliva hvalnice (Brevir), ali ko sva v avtu in takrat vedno moliva rožni venec, so pa tudi obdobja, ko težje moliva skupaj. Tako je molitev pokazatelj najine ponižnosti, pokazatelj najine ubranosti, najine hoje za Gospodom, obenem pa tudi pokazatelj zrelosti najinega odnosa.

Zadnja leta berem dnevno Božjo besedo, ki me vedno znova preseneti, saj prav v dnevnem berilu ali evangeliju najdem besedo, ki mi pokaže smer ali me opogumi, potolaži, pa tudi pokara.

Vilma: Sama začenjam molitev tako, da najprej pred križem prižgem blagoslovljeno svečko, nato kleče zmolim molitev zaščite. Potem sedem, ter v zvezek zapišem svoja počutja ali nanizam probleme, ki jih zaznavam, nato je na vrsti branje Svetega pisma. Zadnja leta berem dnevno Božjo besedo, ki me vedno znova preseneti, saj prav v dnevnem berilu ali evangeliju najdem besedo, ki mi pokaže smer ali me opogumi, potolaži, pa tudi pokara. Osebno molitev zaključim z molitvijo Vere, temu sledi sedem Očenašev, Zdravih Marij  in Slava Očetu, kot je naročila Marija v Medžugorju. V vse te molitve položim kopico ljudi in potreb, za katere redno prosim in jih priporočam.

Kako moliti, če si skregan?

Dani: Sam zares težko molim – sploh skupaj z ženo -, če sva skregana. Nekdo je rekel, da je edina molitev, ki jo v takem trenutku Bog usliši, prošnja za odpuščanje. Pravzaprav lahko takrat molim le »po veri« in ne po občutkih (molitev zame nikoli ni formalnost – tudi v tem primeru ne). V takih trenutkih so moji občutki »daleč od Boga in daleč od žene«, in se nanje ne morem zanašati. Takrat je na potezi moja vera. In moja vera mi pove, da me Bog tudi v takem trenutku, ko se počutim neljubljen in nespoštovan, nesprejet in osamljen, ni zapustil. Tako na podlago razumske odločitve naredim križ in začnem moliti – takrat po obrazcih.

In moja vera mi pove, da me Bog tudi v takem trenutku, ko se počutim neljubljen in nespoštovan, nesprejet in osamljen, ni zapustil.

In ko nekaj časa molim po obrazcih, se začenjam zavedati, da pravzaprav komuniciram z mojim Bogom in s Kraljem kraljev, da sem pred njegovim prestolom in mu pripovedujem, kaj se v meni in z menoj dogaja, da ga prosim, naj reši mojo situacijo, naj mi da svoj mir in svojo tolažbo, naj mi da moč, da bom lahko odpustil oziroma prosil za odpuščanje. Gospod je vedno zvest, vedno mi/nam prihaja naproti, vedno nas uči jezika odpuščanja in darovanjske ljubezni.

Vilma: Kadar sva skregana, je molitev oziroma čas, namenjen srečanju z Gospodom, odločilnega pomena, saj je to tisti umik od zakonca, ko zmorem v ljubečem objemu Večnega in Dobrega Boga, spregledati in videti svoj delež krivde v najinem sporu. Ko svoj delež, pa čeprav je ta samo 5%, najprej priznam sebi, potem pa še Bogu, ki ga prosim odpuščanja, grem lahko tudi do svojega moža in še njega prosim, naj mi odpusti. Kako dobro dene objem po taki spravi!

Kako se je vajina oblika molitve spreminjala? Se je?

Dani: Molitev je pot duhovnega zorenja – pot duhovne rasti oziroma pot posvečenja. Brez molitve ni mogoče napredovati v odnosu z Bogom. Nekoč je rekel profesor Ivančič: »Če te molitev ne spreminja, spremeni molitev.« Kako prav je imel. Molitev nas mora spreminjati – mora nas »mehčati«. V tem smislu razumem besede preroka Ezekiela: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ez 36,26). Molitev je torej proces »menjavanja srca«.

Najina molitev se spreminja tako, kot se z njo spreminjava midva, in je danes vsekakor drugačna kot je bila včeraj in pred leti. Sam najraje »vzpostavim zvezo z Gospodom« tako, da ga »pokličem« – kot po telefonu (POZOR: njegova linija ni nikoli zasedena): »Gospod, si tam? Oj, saj vem, da si. Glej, spet se obračam nate, spet ti želim »vzeti nekaj trenutkov« (kako smešno se to sliši, ko pa vendar dobro vem, da Bogu ne jemljem trenutke (on jih ima neskončno mnogo), pač pa  s tem, ko ga »pokličem«, svoje trenutke, tiste, ki mi jih On daje, posvečujem in žlahtnim), spet se želim s teboj malo družiti. Saj tvoje vabilo na kavo vedno velja, kajne? Veš, tokrat bi ti rad predstavil nekaj, kar me skrbi. Tale moj prijatelj je v veliki stiski. Mu lahko pomagaš? Zelo ti ga priporočam in te prosim zanj. Kaj, Ti, Gospod, mene pooblaščaš, naj stopim k njemu in naj mu prisluhnem? Praviš, naj bom kar jaz tvoje noge in tvoje uho…?«

Se je z molitvijo vajin odnos v čem spremenil?

Vilma: Mislim, da sva že dovolj jasno nakazala, da je odnos z Bogom ključnega pomena tudi za najin osebi odnos in da sta med seboj v stalni povezavi, odvisna eden od drugega. Tisti, ki misli, da lahko moli, v srcu pa nosi zamere do ljudi, lahko že v molitvi Očenaš jasno vidi, da Bog Oče želi, da odpuščamo drug drugemu, kakor je tudi On nam odpustil. Kadar tega ne zmoremo, je prav, da si poiščemo sogovornika, ki nam pomaga najti pot sprave.

Molitev je pot duhovnega zorenja – pot duhovne rasti oziroma pot posvečenja. Brez molitve ni mogoče napredovati v odnosu z Bogom.

Intervju je bil prvotno objavljen na spletni strani Nadškofije Ljubjana.

Foto: osebni arhiv Danija in Vilme Siter

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja