»Mislim, da si boš moral najti pravo moško družbo!«

No, tako mi je rekla moja žena. »Kako to misliš?« nisem mogel verjeti svojim ušesom. Ker sem gluh na desno uho, sem moral preveriti, če sem prav slišal. Prav sem slišal! Moja ljuba žena mi je vse natanko in argumentirano razložila. Seveda je dejstvo, da moški potrebujemo pravo družbo, kjer lahko neovirano in brez strahu pred posmehom govorimo o svojih globokih problemih in notranjih ranah. Moški smo v bistvu nedokončani, »človek, verzija 1.0« ...

Franci Šinkar

»Mislim, da si boš moral najti pravo moško družbo!« mi je rekla moja žena.

»Kako to misliš?« nisem mogel verjeti svojim ušesom. Ker sem gluh na desno uho, sem moral preveriti, če sem prav slišal. Prav sem slišal! Moja ljuba žena mi je vse natanko in argumentirano razložila.

Dejstva so taka:

Do upokojitve sem bil zaposlen v banki in v vseh letih sem delal na šestih različnih lokacijah in v desetih pisarnah, kjer je bilo moškega spola zgolj za vzorec. V gostilne in bifeje me nikoli ni vleklo. Ko sem bil še samski, mi na misel ni prišlo, da bi tam iskal dekle, s katero bi želel preživeti preostanek svojega življenja.

Po poroki pa se mi zdi skregano z zdravo pametjo, da poročen moški visi za šankom namesto, da bi bil doma z ženo. Mislim, kaj je tako drugače pri pivu v gostilni, da tega (in še česa bolj mamljivega!) ne bi znala doma pričarati žena? Kaj mi pravzaprav lahko povedo možakarji za šankom? Kako mi lahko pomagajo, da bi izboljšal svoj odnos do žene, če pa jih vidim le kot žalosten opomin, da se na tak način zakona ne izboljšuje?

Moški smo nedokončani, verzija 1.0

Seveda je dejstvo, da moški potrebujemo pravo družbo, kjer lahko neovirano in brez strahu pred posmehom govorimo o svojih globokih problemih in notranjih ranah. Moški smo v bistvu nedokončani, »človek, verzija 1.0«, že zato, ker je Bog najprej naredil Adama, potem pa še Evo (»človek, verzija 2.0«).

Ne potrebujemo nekoga, ki bi nam solil pamet. Mimogrede, ne vem, če žene opazite, toda kadar nam, možem, kdo soli pamet, pa čeprav ste to ve in to počnete z najboljšimi nameni, moški avtomatsko vklopimo obrambno držo; izravnamo ušesne kanale, da gre pri enem ušesu čim bolj gladko notri, pri drugem pa hitro ven, skratka naredimo vse možno, da se nas nič ne bi prijelo. Možje potrebujemo iskrene možakarje, ki nam bodo pripovedovali o svojih lastnih zgodbah, da v njih najdemo kaj uporabnega zase, primer dobre prakse, da tako rečem.

V službi česa takega nisem mogel pričakovati, še manj pa v gostilni. Se predstavljate, da se moški odpre in pripoveduje o svojem notranjem svetu, svoji duši? V ženski družbi bi bilo to smrtno nevarno za njegov zakon (hitro bi se našla kakšna preveč sočutna sodelavka, ki bi ga hotela potolažiti namesto žene), v moški družbi pa bi bil tarča posmeha.

Možje, zbrani na moškem zajtrku. (Foto: M. Maležič)

Kaj mi je torej ostalo?

Všeč so mi moški pohodi, ki jih pri DiŽ-u organizira Aleš Čerin. Duhovnost in preizkušanje fizičnih zmogljivosti do skrajnih meja – to je res samo za prave, zdržljive dedce. Ampak ti podvigi niso zame. Leta 2004 so mi zaradi hude obrabe pri mojih 40 letih zamenjali oba kolka, natančneje vstavili totalni endoprotezi. Vesel sem, da lahko hodim brez bergel. Vidim pa, da mi dolgotrajna hoja bolj škoduje kot ne. Petnajstletna garancija, ki mi jo je obljubil kirurg, je že potekla.

Potem sem v Družini zasledil vabilo na zoom srečanja za moške, ki jih vodi p. Vili Lovše. Cincal sem. Nisem točno vedel, ali naj se prijavim ali ne. Iskal sem znamenje »od zgoraj«. Pa sem si rekel, če bo žena opazila oglas, se bom prijavil. In ko je listala po časopisu, je vprašala »a veš«, pa sem rekel »vem« in sem se prijavil.

Uro in pol trajajoča srečanja na dva tedna, delo po gradivu, vprašanja za domačo nalogo, pa pogovor v skupinah po pet ali šest, kjer si omejen na približno osem minut. Tu ni časa za flancanje, sprenevedanje, pametovanje. Poveš, kar v resnici misliš; si v varnem, zaupnem prostoru, kjer si lahko iskren in te nihče ne obsoja. Poslušaš druge in njihove zgodbe, poglede iz različnih zornih kotov. To je res prava moška družba, ki sem jo potreboval! Veliko sem se naučil in tudi moja žena je bolj zadovoljna z mano. In to je tisto, kar šteje.


Foto: 1. Jože Stražiščar (moški pohod), 2. Matjaž Maležič (možki zajtrk)

Moški pohod po Bohinju: Čudovita narava, lepo vreme in Sveti Duh

Na majskem moškem pohodu se je 10 utrjenih mož odpravilo na pot po Bohinju (31 km, dobrih 1200 m višine). Doživeli smo bližino Svetega Duha, malo »pozabljenega« Boga. Razmišljali smo in se pogovarjali ob katehezah in molitvi o tem, kam v naše življenje Sveti Duh vstopa ...
Gostujoči avtor

Iz žalosti v veselje. Moški pohod po Nanoški planoti

Že nekaj časa sem imel rezervirano soboto v aprilu za moški pohod, ko ne bom le udeleženec, ampak ga bom tudi vodil. Z vodenjem sem sicer že imel nekaj malega izkušenj, zato se nisem pretirano obremenjeval s tem, kakšno bo vreme, ali bomo vedno hodili po začrtani poti, …
Gostujoči avtor

O moškem ponosu, delovnih navadah in točki »dovolj«

Doba, v kateri živimo, je neusmiljena do družinskega življenja. Delo, s katerim preživljamo družino, ima lahko veliko težkih obrazov. Deljen delovni čas, raztegnjen v pozno popoldne, da ostane manj časa, ko je družina skupaj, pa izkoriščanje delavcev, nalaganje vedno večje količine dela, da je človek, ko pride končno domov, do konca izmozgan in za nobeno rabo več ...
Franci Šinkar

Komentiraj