Marko Juhant o darilih: Otrok samo še sedi in čaka v stilu: ‘Naslednji, prosim.’

Intervju z Markom Juhantom, specialnim pedagogom, v katerem se nam predstavi tudi kot družinski človek, mož in oče. Spregovorila sva o obdarovanju, pomembnosti topline medčloveških odnosov in kako to doseči v prazničnem času, ki je pred nami.

Gospod Juhant, danes se “veseli december” pogosto začne že novembra in ga imamo v drugi polovici decembra vsi že vrh glave. Ravno takrat, ko bi se morali začeti resnično veseliti. Imate kakšen dober nasvet za to, kako hrepenenje in pričakovanje ohraniti v pravi meri?

Imam nasvet in ta je sila preprost. Treba se je držati tradicije. Ne smemo prehitevati, ker tako hočejo otroci ali ker tako hoče ekonomija in ker je v trgovinah že septembra vsa decembrska ponudba. To je veliko prezgodaj in vsako leto se veseli december začne dogajati že kakšen teden prej kot preteklo leto.

Dejstvo je, da to za posel veliko pomeni, ker začnejo ljudje prej prihajati in nakupovati. Drugo dejstvo pa je, da zato izgubljamo tisti pravi občutek praznika, ki ni bogatija in v materialnih stvareh.

Treba je počakati, da pride čas: vemo, kdaj je treba postaviti jaslice, kdaj se postavi božično drevo, vemo tudi, kdaj se vse pospravi. Dovolj časa mine vmes in dovolj časa so stvari postavljene – ni treba, da vse skupaj stoji že mesec prej.

Starši in stari starši v decembrskem času pogosto ne vemo, kako obdarovati. Ker jih imamo radi, bi svojim otrokom ali vnukom ugodili in jim (morda tudi zaradi lastnih neizpolnjenih hrepenenj iz otroštva), »kupili« srečno otroštvo.

Tradicija je tudi Miklavž in obdarovanje – kaj vse danes ljudje dajejo! Ko sem raziskoval, kako je bilo nekdaj, sem združil te stvari skupaj v idejo, kaj naj bi bilo primerno darilo za Miklavža: nekaj za obleči, nekaj za pojesti, nekaj za prebrati in nekaj za poigrati se.

To so primerne kategorije. Če smo dovolj bogati, če imamo ideje in če imajo otroci radi te stvari, lahko iz vsake kategorije damo eno malenkost. Še eno pravilo je – igrača mora biti v enem kosu. Torej ne lego kocke ali barbika. Bolje je, da je nekaj kompaktnega, na primer rubikova kocka ali denimo vrtavka – lahko tista, s katero se igramo družabno igro s fižolčki …

Vemo, da različni dobri možje nagrajujejo “pridne” otroke. Naši starši in stari starši so po drugi strani dajali velik poudarek tudi kaznovanju. Permisivnost je potem prinesla popoln obrat od tega in ni bilo več poudarka na kaznovanju.

 Nekdaj je bilo tako, da je bilo darilo nekaj za pojesti in kaj za obleči, če pa ni bilo pridnosti, pa tudi šiba, ki je imela sicer lepo pentljico, tu na gorenjskem pa je bil tudi premog.

To je bilo sporočilo, da otrok ni bil dovolj priden. Sedaj včasih to manjka. Danes se starši to bojijo narediti svojemu otroku, češ da mu bodo s tem povzročili travmo oz. da ga bodo prizadeli. Ta strah je odveč.

Ne smemo prehitevati, ker tako hočejo otroci ali ker tako hoče ekonomija in ker je v trgovinah že septembra vsa decembrska ponudba.

Danes se vedno bolj poudarja tudi postavljanje meja.

Mejo je treba znati postaviti in tudi prestaviti. Najprej je dovolj, če je čisto nizka, ker mora otrok najprej preveriti, če je veljavna. Zato z eno nogo stopi na primer čez in te gleda – preizkuša, ali to drži. In ker ugotovi, da to velja, je dovolj, da je meja čisto nizka – lahko bi rekli otroku do kolen – da ga spomni, da tam meja je.

Pozneje, ko je otrok večji, čaka, da gresta mama ali oče stran, da gre čez mejo. Najstnik mora preveriti in pokukati, kaj je na drugi strani, ker ga žene radovednost in razvoj. On hoče poznati več sveta, kot mu ga starši želimo določiti. Takrat je treba to mejo dvigniti. Glede na otrokovo zrelost jo je treba tudi prestavljati.

Kako je pa s količino daril? Vemo, da recimo Miklavž pogosto pusti darilo še pri stari mami in pri teti in potem je teh daril toliko, da se otrok ne more več veseliti vseh.

Seveda, ker je vsega preveč, otrok samo še sedi in čaka v stilu: »Naslednji, prosim.« Težava je, da niti ne prosi več za darila, temveč jih naroči oz. zahteva. Celo s katalogom, kjer odkljuka, česa točno si želi. In manjka nekaj bistvenega – namreč ta občutek: »Kaj pa, če ne bo nič prinesel?« Zato tudi ni hrepenenja, ker je vse zajamčeno.

Jaz bi k temu dodal še eno kategorijo – botre. Moj nasvet je, da kdor zmore, naj otroku podari darilo najvišje vrednosti – to je nova izkušnja, ki je otrok še nima. Najpomembnejše je, da otroku posvetiš svoj čas in ga na primer pelješ v hribe. Če ne hodiš v hribe, znaš pa speči sladico, po kateri te vsi poznajo.

Tako gre otrok na primer lahko k botrici, kjer bosta skupaj spekla sladico, ki jo bo nato prinesel domov in jo bo družina imela za posladek ob slavnostni večerji. Torej, ne tisto, kar lahko kupimo ali kar otrok lahko vidi, ampak kar lahko izdela in izkusi. Mora biti vključen v proces in dobiti nove konkretne izkušnje, ki ostanejo.

Spominjam se, kako smo kot družina šli prvič skupaj v Koper z vlakom, ker se mlajša hčerka še ni peljala z njim. Bil je enodnevni izlet, nič posebnega, rahlo je deževalo, ampak dan je bil čudovit. Takšnih stvari ne pozabiš.

Vprašanje torej za nas – kako se ubraniti vsem reklamam in ponudbam, potrošništvu, agresivnemu marketingu?

Pri potrošništvu je najpomembnejša praksa. Torej ne toliko, da o tem razmišljamo, ampak da se odločimo in tako ravnamo. Odločim se, da bom za otroka porabil na primer 30 evrov za obdarovanje.

Če sem polovico porabil za Miklavža, mi ostane pol še za druga dva praznika, recimo. In se tega držim. Če imam večje zmožnosti, seveda, zakaj pa ne? Potem je tu vprašanje, da če otrok nekaj zares potrebuje, ali ni modro mu to dati, ker potrebuje, in ne čakati na praznik, da mu to dam.

Praznik naj bo v tem, da otroku najprej dam svojo prisotnost, da sem doma z družino. Če družine ni skupaj, ne vem, kakšen praznik bi to bil. To je lahko praznik le po nekem državnem ali cerkvenem koledarju, pri meni ga pa ni. Manjka tudi zavedanje, da otroci prehitro odrastejo. Vendar odrastejo samo kronološko, ne pa kot osebe. Notranje ne odrastejo, ker nimamo časa, da bi se z njimi ukvarjali.

Tradicija nam torej pomaga doživeti neko notranje razpoloženje. Kakšno je tradicionalno praznovanje božiča v vaši družini?

Pri nas je predvečer videti tako, da 24. jaz nikoli ne delam in moj cilj je en sam – cel dan si vzamem za to, da v miru postavim jaslice. Hči pride za božič domov in z ženo postavita drevesce in ga okrasita s steklenimi kroglami, kljub temu da imamo psa in mačka v hiši.

Potem se počasi pod drevesom večkrat znajdejo tudi darila, kot neka skrivnost. Nikoli nihče nikogar ne vidi, da bi kaj prinesel pod drevo. Pri nas je to čarobno. Na drevescu morajo biti tudi piškoti, priznam, da kdaj tudi kakšnega pojem, za ostale ne vem, ker jih ne sprašujem J. Kakorkoli, zjutraj se zgodi, da so spet gor.

Božično drevo se v tem razlikuje od jelke. Na jelki je veliko bunkic in lučk, piškotov ali bombonov pa po navadi ni. To je tista tradicija, ki jo želimo izpeljati in dejansko gre za to, da se umirimo, se potrudimo, naredimo slavnostno večerjo, kjer se zbere družina in se naredijo načrti za naprej in malo inventure za nazaj.

Pogledamo v družino – kaj se nam je v tem letu dogajalo? Tudi to, koliko časa je že minilo od kakšnih stvari, ki so nam bile težke v preteklosti in kako smo to takrat doživljali pa kako na to gledamo danes. Nekatere si tako povemo vsako leto in se jim zdaj lahko že tudi smejimo. To ti daje moč, ker vidiš, da v nemogoči situaciji vendarle preživiš in kaj se končno izcimi.

Božič naj bi bil praznik luči, zaradi tega tudi takšen blišč. Ampak ta blišč je navidezna, virtualna realnost, ki pa pogosto skriva stiske družin, kjer se ljudje ne razumejo.

Mislim, da jemljemo stvari enkrat preveč samoumevne, drugič pa dokončne – da se ne da nič narediti.

Pri drugem res ne moreš narediti ničesar, pri sebi pa vedno lahko narediš spremembo.

Božič me spominja na moje delo z otroki iz razdrtih in ranjenih družin in na te zelo jasne primere, ko je bil otrok sprejet, čeprav ni bil tvoj in za katerega že vnaprej slutiš in veš, da bo nekega dne odšel v posvojitev. Enkrat bo šel svojo pot in tega se pri teh otrocih še bolj močno zaveš kot pri svojih lastnih. Vendar ti je lepo, ker veš, da si mu dal pečat očetovstva na še bolj simbolni ravni in sprejetost.

To je zame pravo upanje, da nas je, ne glede na to, kako se o moških govori, češ kakšni smo, nekaj še zmeraj takih, ki zmoremo in moramo biti trdni stebri. Vsake toliko časa srečam kakšnega teh otrok in sem ga vesel ter ostajamo na različne načine povezani. To je potem božič – praznik zame.

 

Intervju je bil objavljen v Reviji DiŽ, decembra 2016

Slike so ilustrativne, foto: Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja