Ko se je v meni začelo prebujati upanje

Vozila sem avto. Rada sem imela lepe obleke. Učila sem se jezike. Ukvarjala sem se z mnogimi stvarmi. Toda nekega dne sem spoznala: »Sara, vsega si se naučila, le živeti ne!« »Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos,« vse to so nam vtepli v glavo ...

Sara Ahlin Doljak

Vozila sem avto. Rada sem imela lepe obleke. Učila sem se jezike. Ukvarjala sem se z mnogimi stvarmi. Toda nekega dne sem spoznala: »Sara, vsega si se naučila, le živeti ne!«

»Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos,« vse to so nam vtepli v glavo, »predvsem pa je treba veliko imeti.« Kot da bi bila sreča odvisna od imetja! Opazujem ljudi, včasih tudi stranke, nenehno na lovu za posestjo in užitki, za »kruhom in igrami«. Mislijo, da so brezmejni, pa so omejeni z zidovi svojih hlastanj.

Živimo lahko na dva načina:

Prvi je pogojen s spoznavanjem samega sebe in se zaključi s praznovanjem. Drugi se začenja s praznovanjem, konča pa se z glavobolom, bolečino, nezadovoljstvom in vsakodnevnimi nevrozami brez osmišljenega smisla.

Ko se je v meni začelo prebujati upanje, nekaj lepega, sem iz dneva v dan postajala močnejša. Takrat ni bilo prostora v meni za prav nič drugega. Moje misli in moje zdravje so se spremenili v upanje.

Žalost in jeza

Za traheostomo in gastrostomo sprva nisem hotela slišati. Bila sem polna žalosti in jeze in želela sem to stresti tudi na Boga.

Na začetku je bila moja edina molitev predano iskanje informacij: »Koliko časa še s traheostomo in gastrostomo?« Bilo je tako goreče in predano kot najgloblja molitev.

Veliko lažje in osmišljeno

Prava molitev – pogovor – je prišla kasneje. Za jezo, sovraštvom in obtoževanjem. Veliko novega sem spoznala in odkrila o sebi. Čarobnost prostora mojega srca je postajala moja uteha. V njej sem spoznala bistvo in pomen Življenja, ki je vedno prepleteno z vero in mi je postajalo všeč. Vedno lažje sem sklenila roki in manj uporno sem sklonila glavo v prošnjah, zahvalah. V meni sta plahneli žalost in jeza.

Začenjam razumeti, čeprav še vedno nisem spoznala in razumela vzroka. A spoznala sem Resnico. V teh dneh, ko je vsak vdih in izdih težak, ko se pojavijo trenutki obupa, sklenem roki in se zahvaljujem za vsak nov vdih. Lažje je, veliko lažje in osmišljeno.

 

Molitev

Naj moja duša ne bo obtežena, moj ljubi Odrešenik; naj je ne prežema strah.

Verujem, da si ti, Gospod, najvišje dobro.

Pomagaj mi, da bom znal svoje težave videti v pravi luči – kakor jih vidiš ti.

Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.

Nakloni mi milost, da bom zmogel izpolniti tvojo nebeško voljo.

Darujem ti samega sebe in posledice svoje trenutne tesnobe.

Sprejmi me, te prosim, pomagaj mi prebroditi te in vse druge težave, ki me pestijo na tem svetu.

Z vso večnostjo pred seboj naj stvari vidim v njihovi resnični luči.

Podari mi pristen in trajen mir in mi pomagaj, da bom vse stvari počel v tvojo slavo in bil tako deležen Tvojega večnega počitka.

Amen.

 


* Zapis je vzet iz Sarine knjige DA, Življenje!
Foto (zgoraj): osebni arhiv

 

Če Gospod ne zida hiše

... se zaman trudijo njeni zidarji! Salomonova pesem je najbrž nastala na osnovi njegovih lastnih izkušenj. Tudi naša družina zadnje pol leta izkuša omenjeni psalm na svoj način. Konkretno. Čeprav se zdi odločitev za gradnjo prizidka z rojstvom 6. otroka samoumevna, so naši »brlogi« lahko kaj hitro tudi preveliki ...
Anže Čelik

Z Božjo besedo tudi na valovih!

»Resnica je samo ena in absolutna!« S temi besedami se je začelo naše valovanje z Božjo besedo, ko smo že bili na ladji Navigator, razporejeni po kabinah in zbrani na palubi, obdani z morjem in z zakonskimi pari, katerih želja je bila ena sama: pustiti hrup in utrip vsakdanjega življenja za seboj ter umiriti in napolniti svoje duše z Njim ...
Uredništvo

“Čista je**” – bo to moja zadnja misel, preden umrem?

Pred leti, na sončen pomladni vikend, smo se z družino peljali proti Obali. Na obisk k nonici in nonotu. Bila sem visoko noseča s tretjim otrokom. Starejša dva sta (Bogu hvala!) ob poslušanju pesmic zaspala. Midva sva pot nadaljevala zatopljena vsak v svoje misli, v ozadju pa je ostalo regljanje radia ...
Meta Zajec Bevk

Komentiraj