Bolj kot sva se poglabljala, bolj mi je postajalo jasno, da kot družba o tej temi razpravljamo na povsem napačni ravni. Ne gre za vprašanje pravic ali avtonomije. V temelju gre za vprašanje odnosov. In za krik, ki ga ob vsem hrupu preprosto ne slišimo več.
Ne gre za vprašanje pravic ali avtonomije. V temelju gre za vprašanje odnosov.
Krik osamljenosti in odvečnosti
In to je spoznanje, ki zareže do kosti: klic po smrti pogosto sploh ni klic po smrti. Je krik. Je krik osamljenosti človeka, ki ga je strah, da bo umrl sam, pozabljen v neki bolniški sobi. Je krik odvečnosti nekoga, ki se boji, da je postal zgolj breme svoji družini in družbi, ki ceni le produktivnost in moč. Njegovo življenje, ujeto v krhko telo, nima več “uporabne” vrednosti. In predvsem je krik po bližini. Preprosta, tiha prošnja: »Prosim, bodite z mano. Pokažite mi, da sem še vedno vreden ljubezni, tudi takšen – nemočen, odvisen in ranljiv.«
Kaj pa mi?
Kot družba na ta globok, pretresljiv krik po bližini ponujamo tehnično rešitev. V oddaji sem jo v nekem trenutku označil za »poceni« rešitev. In Ivanov odgovor me je pretresel v dno duše. Rekel je nekako takole:
»Morda se zdi poceni zdaj. Toda, ali nas ne bo ta rešitev na dolgi rok stala neskončno več? Ali nas ne bo stala naše lastne človečnosti?«
Ta misel me preganja
Seveda, motivacija za evtanazijo je na videz plemenita: sočutje. Želja, da bi človeku prihranili trpljenje. In to je razumljivo. Nihče si ne želi trpeti. A v tem sočutju, ki želi trpljenje preprosto izklopiti, morda spregledamo nekaj bistvenega. Izgubimo presežni vidik trpljenja. Pozabimo, da nismo ustvarjeni le za udobje, ampak za večnost. In da je prav soočenje z najtežjimi preizkušnjami, ki nastopijo ob človekovem poslavljanju s tega sveta, tista ultimativna šola ljubezni, ki nas pripravlja na življenje v polnosti – tukaj in onkraj, v večnosti.
Čas umiranja ni zgolj čakalnica na smrt
Čas umiranja je neverjetno intenziven in dragocen čas, ki ga p. Ivan imenuje “sveti”. To je priložnost, ki se ne ponovi: za spravo, za odpuščanje, za zadnje besede zahvale in ljubezni. A ni dar le za umirajočega. Je neprecenljiv dar nam, ki ostajamo – in je dar našim zanamcem, ki so posredno deležni zgleda, kako se soočati s težkimi časi.
Je ultimativna šola ljubezni. Priložnost, da se naučimo ljubiti takrat, ko je najtežje. Ko ljubezen ni več romantičen občutek, ampak zvesta odločitev, da ostaneš, tudi ko bi najraje pobegnil. Je soočenje z lastno minljivostjo, ki nas strezni in nas prisili, da se vprašamo, kaj v našem življenju zares šteje.
Odločitev za evtanazijo ni le odločitev posameznika
Gre za odločitev širše družine, na katero ima daljnosežen vpliv, in odločitev celotne družbe. Je izbira med dvema kulturama. Med kulturo učinkovitosti, ki ranljivost vidi kot napako in jo želi čim prej odpraviti, in kulturo sočutja, ki v ranljivosti vidi priložnost za najglobljo človečnost.
Zato vas vabim, da pred odločitvijo na referendumu za trenutek odmislimo politične argumente. Vprašajmo se nekaj bolj temeljnega. Se spomnite, kdaj ste nazadnje poklicali tistega ostarelega sorodnika, za katerega veste, da je osamljen? Ste si vzeli čas za soseda, ki je bolan? Ste zmogli ostati ob prijatelju, ki je bil v stiski, tudi ko niste vedeli, kaj reči?
Kako skrbimo za svoje najšibkejše
Morda je največji prispevek k tej debati, da prenehamo gledati stran. Da zberemo pogum in vstopimo v tisti “prezrti čas” sočloveka. S tem ne bomo rešili sveta. Bomo pa morda odgovorili na en sam tih krik po bližini.
Najin pogovor s p. Ivanom Platovnjakom ni bil le intervju. Bil je klic k prebujenju za vse nas. Zato vas iz srca vabim, da si ga ogledate in ga delite naprej. Ne zato, da bi prepričevali, ampak da bi spodbujali k razmisleku. Ker je v odgovoru na vprašanje, kako skrbimo za svoje najšibkejše, skrita mera naše resnične človečnosti.
Foto in video: Tim Nuč
