Beseda v pogovoru je nanesla na to, da bi bilo res »carsko«, če bi se na večdnevno pot odpravili tudi mi trije s sinovoma, sami. Nekoliko manj zagreta sta bila, ko smo začeli konkretno določati pot in datum in sta videla, da prehajamo od besed k dejanjem. Bili smo odkriti med seboj: napovedal sem jima, da bosta verjetno doživela največji fizični napor v njunem življenju.

Kakšni so vajini upi in kaj lahko naredita? Verjamem, da upata, da bo vajin otrok končal to ali ono šolo, morda fakulteto, doktorat. Ali je to le vajino upanje v obliki pobožne želje, ali je to zanesljivo pričakovanje h kateremu prispevata tudi vidva – oče in mama? Kako prispevata?

Smo v »finalnem« delu postnega časa. V naslednjih dneh se bo dogajalo bistvo … Jezus bo imel prvo sveto mašo, izdan bo, pretepen, križan, položen v grob in nato sledi velika zmaga našega Odrešenika. Dandanes se pogovoru o smrti izogibamo, pogreb naj bo opravljen čimprej, otroke pa bi morali »zavarovati« pred izkustvom smrti naših bližnjih … Smrt smo torej izrinili iz naše vsakdanjosti in jo pahnili za čas "potem".