Opazujem svojo mamo, kako se s staranjem vse bolj spreminja. Na njenem obrazu se poznajo zareze časa, njeno telo ni več tako prožno. Njene misli pa so še vedno bistre in mlade. Sprašujem se, o čem razmišlja, kadar ponoči ne more spati. Ali se ji porajajo misli, kot na primer, kaj bo po smrti?
Ja, kristjani verjamemo v posmrtno življenje. Vendar je kljub temu težko, ljudje se navadimo in navežemo drug na drugega. Sama sem na primer pretirano navezana na vonj in barvo glasu. Včasih mi določen vonj prikliče v spomin osebo, ki je že dolgo ni več med nami.
Še vedno ima enak nasmeh
No, mama je kljub svojim 83 letom še vedno prijazna in nadvse dobra do svojih otrok in vnukov. Kadarkoli jo obiščemo, nam želi ustreči. Gledam njeno telo, zelo je shujšala. Vse življenje se je obremenjevala z odvečnimi kilogrami, sedaj pa lahko poje vse mogoče, pa njena teža ne narašča. Še vedno ima enak nasmeh. Zelo rada bere in rešuje križanke. Vedno najdeva temo za razgovor. Opiše mi dogodek iz kakšnega napetega romana ali pa me seznani z življenjem v kakšni državi iz revnega sveta.
Pretresljive zgodbe
Preživela je drugo svetovno vojno, pravi, da so jedli med, ki ga je pridelal njen oče, ki je bil čebelar. Ko ji povem, da sem prebrala kakšno knjigo o dogajanju v taboriščih, mi pravi, zakaj to berem. Začutim, da jo zaboli in da se izgnanstva nerada spominja. Prosila sem jo, da mi napiše družinsko drevo. Takrat sem dojela, kam segajo moje korenine.
Začela sem brskati. Mama mi je pripovedovala dogodke, ki so me pretresli. Kakšno moč ima človek, da lahko vse te tragične preizkušnje postavi v nek predal in da jih več ne doživlja tako čustveno, kadar pripoveduje o njih. Povedala je, od kod izvirajo njeni strahovi pred močnim vetrom, pred zvokom letal, pred višino, pred lakoto in še marsičem. Tudi sama sem podedovala nekaj strahov, ampak sedaj jih bolje razumem.
Njene kokoške
Dogajanje na bližnjem vzhodu me vsak dan pretrese. In tudi njej je človeški um največja uganka, ker si ne zna razložiti tistih skritih kotičkov naših možganov, v katerih je shranjen zapis o nasilnem ravnanju. Videla je toliko gorja, pa je še vedno skromna. Ne potrebuje dragih avtomobilov in razkošnega vrtnega paviljona. Še vedno ima plastično mizo pod orehom, zraven pa ima pogled na svoje kokoške. Pravi, da se le-te z njo pogovarjajo, kadarkoli pride do njih, počepnejo.
Mama vsakega prijazno pozdravi in se z njim pogovarja. Vsak dan pomete okoli hiše in ko pride pomlad, že načrtuje, kaj vse bo pridelala na vrtu. Nikoli ne nerga in ni naveličana. Spodbuja nas, da se spoštujemo in da se imamo radi.
Če ne more spati?
Lahko bi se reklo, da je jesen njenega življenja mirna in čuteča. Ponoči veliko moli. Pravi, da za celo družino. In da potem lažje zaspi. Prav nič je več ne obremenjuje nespečnost, ker ve, da ima takrat čas za Božjo besedo. In le-ta jo pomirja.
Še ena zanimivost jo loči od razmišljanja sodobnega človeka. Kadar jo kaj boli, hitro poišče rešitev v knjigi patra Simona Ašiča. Sploh ne pozna instant rešitev, temveč verjame v moč rastlin. Hitro si skuha čaj, povije nogo, roko, kolk. Ko pa sama potožim, da imam bolečine, mi takoj prebere nasvete in skrbno preverja, če sem jih upoštevala.
Hvaležna
Še veliko bi lahko zapisala o njej. Ponosna sem nanjo in ji želim, da bi doživela še veliko lepih trenutkov. Verjamem, da je v tem zapisu našla podobnost še kakšna babi. Hvaležni smo za njih in za njihovo skromnost ter veliko srce.
Foto: Canva
Solze so mi prišle v oči ko sem brala ta zapis.
To so osebe in besede ki jih potrebuje človek današnjega časa.
Poklon babici za vzgled in tej senzibilni mladi duši , ki je vse to čudovito opisala.